Pravila v zvezi z nepreferencialnim poreklom so zapisana v Uredbi (EU) št. 952/2013 (Carinski zakonik Unije; v nadaljevanju: CZU), Delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/2446 (delegirana uredba; v nadaljevanju: DU) in Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447 (izvedbena uredba; v nadaljevanju: IU).

Obstajajo velike razlike na področju preferencialnega in nepreferencialnega porekla blaga, med drugim:

1. Pravila o preferencialnem poreklu blaga so natančno določena, so rezultat pogajanj in jih uporabljajo vse pogodbenice sporazuma. Pravila za določitev nepreferencialnega porekla blaga pa so samostojno (avtonomno) določena s strani države uvoznice, ta pravila pa se od države do države med seboj razlikujejo. Zato bi bilo zelo malo verjetno pričakovati, da bi za ugotavljanje nepreferencialnega porekla blaga tretja država upoštevala EU pravila in na osnovi teh pravil izdala dokazilo o nepreferencialnem poreklu blaga, še posebej v primerih, ko ta pravila niso izčrpna in so osnovana samo na principu »zadnje bistvene, gospodarsko upravičene predelave ali obdelave« in je zato treba upoštevati sodbe EU sodišč. Iz navedenega izhaja, da dokazilo o nepreferencialnem poreklu blaga ni zadosten dokaz, da imajo izdelki, za katere je bilo to dokazilo izdano, nepreferencialno poreklo države, v kateri je bilo dokazilo izdano.
2. V primeru dvoma v pristnost ali veljavnost dokazila o poreklu, izdanega v državi izvoznici v okviru preferencialnih ureditev, je vzpostavljen sistem upravnega sodelovanja. V tem sistemu so organi držav izvoznic dolžni zagotoviti vso potrebno pomoč pri ugotavljanju pravilnega porekla izdelkov. Tak sistem ne obstaja pri nepreferencialnem poreklu blaga, izjemo predstavljajo le izdelki, za katere veljajo posebni nepreferencialni uvozni režimi.

Člen 61(2) CZU jasno omeji uporabo in predložitev dokazila o nepreferencialnem poreklu blaga na primere, ko je to izrecno določeno v carinski ali drugi zakonodaji EU. Trenutno je obvezna predložitev dokazila o nepreferencialnem poreklu blaga samo za izdelke, za katere veljajo posebni nepreferencialni uvozni režimi, in sicer se v tem primeru izda dokazilo na obrazcu iz Priloge 22-14 IU. Člen 61 (1) CZU pa daje pravico carinskim organom, da zahtevajo, da deklarant dokaže poreklo blaga, če je v carinski deklaraciji navedeno poreklo v skladu s carinsko zakonodajo. Nadalje lahko carinski organi v primerih, ko predložitev dokazila o nepreferencialnem poreklu ni potrebna v skladu s carinsko ali drugo zakonodajo EU, zahtevajo predložitev vse potrebne dokumentacije in informacij v skladu s 15. členom CZU.

Pri uvozu v EU je treba upoštevati pravila o nepreferencialnem poreklu, ki veljajo v EU. Kako blago pridobi nepreferencialno poreklo, je določeno v 60. členu CZU.

1. Šteje se, da ima blago poreklo tiste države, v kateri je bilo v celoti pridobljeno (kateri izdelki se štejejo za v celoti pridobljene v posamezni državi, je določeno v 31. členu DU).
2. Če pa proizvodnja blaga vključuje več kot eno državo, se šteje, da ima blago poreklo države, v kateri je bila v za to opremljenem podjetju opravljena njegova zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje (šteje se, da je ta pogoj izpolnjen v državi, v kateri se izpolnijo pravila iz Priloge 22-01 DU oziroma če izdelek ni naveden v tej prilogi, si lahko pomagamo s sodbami Evropskega sodišča. V Navodilu o izdajanju dokazil o nepreferencialnem poreklu blaga, št. 8/2016 je navedeno, kdaj se v skladu s sodbami Evropskega sodišča šteje, da je bila na blagu opravljena zadnja bistvena obdelava ali predelava. V členu 34 DA pa so navedeni postopki, ki ne štejejo za bistveno, gospodarsko upravičeno obdelavo ali predelavo za namene pridobitve nepreferencialnega porekla.

Pri tem velja opozoriti na 33. člen DU oziroma na predelavo ali obdelavo, ki ni gospodarsko upravičena. Šteje se, da predelava ali obdelava, opravljena v drugi državi ali na drugem ozemlju ni bila gospodarsko upravičena, če se na podlagi razpoložljivih dejstev ugotovi, da je bil namen te operacije izogibanje uporabi ukrepov iz člena 59 CZU (izogibanje uvoznim dajatvam, ki temeljijo na skupni carinski tarifi, z izjemo preferencialnih tarifnih ukrepov; izogibanje ukrepom, ki niso tarifni ukrepi in so določeni z določbami Unije, ki urejajo posebna področja blagovne menjave ter izogibanje ukrepom Unije, ki so povezani s poreklom blaga). O primeru predelave ali obdelave, ki ni gospodarsko upravičena, govori sodba Evropskega sodišča v zadevi C-26/88. V konkretnem primeru je šlo za postopek naknadne izterjave protidampinških dajatev v povezavi z uvozom elektronskih pisalnih strojev s poreklom iz Tajvana v Nemčijo (EU). Na uvoz elektronskih pisalnih strojev s poreklom iz Japonske je bila uvedena protidampinška dajatev. V obravnavanem primeru pa so bili elektronski pisalni stroji zgolj sestavljeni na Tajvanu in sicer iz delov, ki so bili predhodno izdelani na Japonskem. Sodišče je odločilo, da zgolj sestavljanje predhodno izdelanih sestavnih delov s poreklom iz države, ki ni država, v kateri se izvaja sestavljanje, zadostuje za pridobitev nepreferencialnega porekla tiste države, v kateri je bilo izvedeno to sestavljanje, pod pogojem, da takšno sestavljanje predstavlja odločilno proizvodno fazo, v okviru katere se izoblikuje namembnost uporabljenih sestavnih delov in v kateri zadevni izdelki postanejo dokončni in dobijo posebne lastnosti oziroma če ta kriterij ni odločilen, se lahko uporabi merilo dodane vrednosti. Vendar pa bi v konkretnem primeru moral proizvajalec dokazati, da obstajajo utemeljeni razlogi, da je bilo sestavljanje izvedeno v državi, iz katere so bili izdelki izvoženi (Tajvan), in ne v državi, v kateri so bili izdelani sestavni deli (Japonska). Ta razlog pa nikakor ne more biti izogibanje uporabi protidampinškim ukrepom.

V primerih, ko se pri sprostitvi v prosti promet v EU preverja nepreferencialno poreklo blaga zaradi dvoma, da v uvozni carinski deklaraciji ni navedena pravilna država porekla blaga in bi bile zato lahko nepravilno obračunane uvozne dajatve (npr. protidampinške in izravnalne dajatve), finančni urad, ki preverja nepreferencialno poreklo blaga, posreduje deklarantu vprašalnik, ki je priloga k temu dopisu. Deklarant posreduje ta vprašalnik izvozniku oziroma pošiljatelju s sedežem v tretji državi. Izpolnjen vprašalnik nato deklarant posreduje carinskemu organu oziroma, če izvoznik/pošiljatelj ne želi razkriti določenih podatkov stranki iz EU, lahko sam posreduje izpolnjen vprašalnik neposredno carinskemu organu, ki preverja nepreferencialno poreklo uvoženega blaga. V ta namen finančni uradi predhodno v vprašalnik vpišejo svoj naslov in kontaktne podatke, vključno z elektronskim naslovom.

Treba je poudariti, da je deklarant odgovoren, da so podatki v carinski deklaraciji pravilni ter da je v primeru preverjanja nepreferencialnega porekla blaga v skladu s 15. členom CZU tudi dolžan priskrbeti vso potrebno dokumentacijo in informacije, ki jih zahtevajo carinski organi.