Konec meseca decembra 2022, je Vrhovno sodišče RS izdalo novo pomembno odločbo, vezano na višino povračil stroškov v zvezi z delom.

Jedro

Višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v obravnavni zadevi vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Namreč za toženo stranko ni niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti morebitne primerljive in zato uporabljive druge kolektivne pogodbe, prav tako pa ni neposredno uporabljivega podzakonskega predpisa. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim ugodilo tožničinemu zahtevku, ki se je nanašal na stroške prevoza na službenih poteh za mesece maj, junij, julij in september 2018 in dnevnic za maj in junij 2018. Glede na to, da je tožena stranka v postopku uveljavljala pobotni ugovor, je najprej ugotovilo obstoj teh terjatev (tretja, četrta, peta in šesta alineja, sedma in osma alineja točke I.b izreka) ter jih nato naložilo v plačilo toženi stranki (druga, tretja, četrta, peta, šesta in sedma alineja točke III.b izreka), saj je ugotovilo, da ne obstajajo terjatve tožene stranke, ki jih je ta uveljavljala v pobot tožničinim terjatvam iz naslova stroškov prevoza na službenih poteh in dnevnic. Sodišče prve stopnje je sicer odločalo še o večjem številu drugih denarnih zahtevkov (glede plačila za nadurno delo in stroškov prehrane ter o pobotnem ugovoru tožene stranke iz naslova plačila preveč plačane odpravnine, glede stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane, glede nadomestila za letni dopust in plače oziroma nadomestila plače), vendar je predmet revizijske presoje le višina ugotovljenih in prisojenih zneskov iz naslova stroškov prevoza na službenih poteh in dnevnic.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških prevoza na službenih poteh in dnevnicah ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 17/2022 z dne 15. 3. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri določitvi višine povračila stroškov prevoza za službeno potovanje in dnevnic upoštevalo določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
4. Tožena stranka vlaga dopuščeno revizijo zoper pravnomočno odločitev o stroških prevoza na službenih poteh in dnevnicah. Navaja, da sta sodišči zmotno razlagali določbo 130. člena Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). Delodajalec lahko na podlagi internega akta sam določi višino povračil stroškov v zvezi z delom, če ga ne zavezuje nobena kolektivna pogodba oziroma podzakonski predpis. Uredba ureja stroške le z vidika davčne obravnave, ne pa z vidika priznavanja in urejanja delovnopravnih pravic. Tako je urejen maksimalen znesek stroškov, ki je še neobdavčen. Vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati njen pravilnik, podrejeno pa, da bi moralo sodišče uporabiti primerljive kolektivne pogodbe. Za odločanje o povrnitvi stroškov prevoza na službenih poteh naj bi bila uporabna edino Kolektivna pogodbo dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/11 in nadalj.), ki naj bi bila primerljiva glede na dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka (pisarniško intelektualno delo oziroma pravno svetovanje), v primeru dnevnic pa naj bi bile primerljive Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, Kolektivna pogodba za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije ter Kolektivna pogodba tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije.
5. Tožnica na revizijo ni odgovorila.
6. Revizija ni utemeljena.
7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP).
8. V tej zadevi je sporna višina povračil stroškov prevoza na službenih poteh in dnevnic, do katerih je bila upravičena tožnica. Zahtevala je, da se ji ti stroški izplačajo glede na določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.; Uredba), ker ji je tožena stranka te stroške izplačevala v nižjih zneskih od tistih, ki so navedeni v Uredbi. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je stroške obračunavala in izplačevala glede na določila svojega internega splošnega akta – pravilnika, saj zanjo ne velja nobena kolektivna pogodba dejavnosti niti podzakonski predpis. Zatrjevala je, da Uredba kot davčni predpis ne more biti podlaga za določanje višine povračil stroškov v zvezi z delom. V pritožbi (in v reviziji) je te navedbe ponovila in podrejeno navedla tudi, da bi, v kolikor bi sodišče štelo, da pravilnik ni uporabljiv, moralo upoštevati primerljive kolektivne pogodbe. Po njenem pritožbenem zatrjevanju naj bi bili glede na dejavnost, ki jo opravlja (intelektualno delo oziroma pravno svetovanje), najbolj primerljivi Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije in Kolektivna pogodba grafične dejavnosti, v nadaljevanju pa se je sklicevala tudi na Kolektivno pogodbo tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije in Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti ter v zvezi z dnevnicami še na Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, Kolektivno pogodbo za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije in Kolektivno pogodbo za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije.
9. Sodišči prve in druge stopnje sta tožničinem zahtevku ugodili ob upoštevanju višine povračil stroškov, ki izhajajo iz Uredbe, ker za toženo stranko ni veljala nobena kolektivna pogodba dejavnosti, in ker podzakonskega akta, ki bi bil sprejet z namenom urejanja te problematike, ni.
10. Po 130. členu ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (prvi odstavek). Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek).
11. Iz zakonske ureditve izhaja, da mora biti višina povračil stroškov v zvezi z delom primarno urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Šele če takšne kolektivne pogodbe ni, se kot pravna podlaga uporabi podzakonski akt. Omenjeni podzakonski akt, ki ga predvideva drugi odstavek 130. člena ZDR-1, pa ni Uredba. Ta namreč ni bila sprejeta z namenom določitve višine povračil stroškov v zvezi z delom. Revizija torej izhaja iz pravilnega stališča, da Uredba ne more predstavljati neposrednega pravnega vira ureditve pravice do povrnitve stroškov v zvezi z delom iz 130. člena ZDR-1, saj je izrecni namen njenega urejanja v davčni obravnavi teh stroškov.
12. Nadalje je pomembno, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da je s pravilnikom določila nižje zneske povračila stroškov prevoza na službenih poteh in dnevnic, kot so določeni v Uredbi. Določitev višine stroškov je namreč prepuščena kolektivnemu dogovarjanju, zaradi česar delodajalec ne more z enostranskim aktom prosto določati nižjih zneskov povračil, kot jih določajo kolektivne pogodbe. Zato revizijske navedbe, da je tožena stranka tožnici te stroške pravilno izplačala v višini, določeni s pravilnikom, niso utemeljene.
13. Pravilno izhodišče za določitev višine povračil stroškov je torej uporaba kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, ki velja za delodajalca. V situaciji, ko tudi posebnega podzakonskega akta, ki ga določa drugi odstavek 130. člena ZDR-1, ni (kot v tem primeru), lahko podrejeno pride v poštev uporaba primerljive kolektivne pogodbe, če ta sploh obstaja oziroma če jo je po relevantnih kriterijih primerljivosti mogoče ugotoviti.
14. Tožena stranka se je šele v pritožbi sklicevala na to, da bi bila zanjo najbolj primerljiva Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (ki za priznavanje stroškov v zvezi z delom napotuje na kolektivno pogodbo pri delodajalcu ali njegov splošni akt) in nekatere druge kolektivne pogodbe. Sodišče druge stopnje teh navedb utemeljeno ni upoštevalo, saj se je tožena stranka glede kriterija primerljivosti sklicevala zgolj na dejstvo, da opravlja predvsem intelektualno delo ali pravno svetovanje. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcih, ki so člani Združenja bank Slovenije (2. in 3. člen), torej intelektualno delo ali pravno svetovanje ne more biti kriterij za ugotovitev primerljivosti. Tožena stranka tudi ni navedla drugih podatkov za morebitno primerljivost. Prav tako ni navedla svojih glavnih dejavnosti, ki so lahko bistvene za (primerljivo) uporabo vseh ostalih kolektivnih pogodb, na katere se sklicuje v reviziji.
15. V nastali situaciji se je sodišče druge stopnje utemeljeno oprlo na Uredbo, ki je v odsotnosti kolektivne pogodbe dejavnosti, ustreznega podzakonskega akta in primerljive kolektivne pogodbe dejavnosti edini podzakonski akt (ki, čeprav z drugim namenom, vendarle ureja tudi povračilo stroškov iz delovnega razmerja), na podlagi katerega je mogoče delavcu določiti višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katerih je sicer upravičen že na podlagi same zakonske določbe prvega odstavka 130. člena ZDR-1.1
16. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v okoliščinah konkretne zadeve pri določitvi višine povračila stroškov prevoza na službeno potovanje in dnevnic upoštevalo določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
17. Ker je bila revizija tožene stranke neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (378. člen ZPP).
18. Odločitev o revizijskih stroški temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, krije sama svoje stroške revizijskega postopka.
19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
1 Kljub temu, da je bil izrecni namen Uredbe le v davčni obravnavi stroškov v zvezi z delom, pa so jo ob odsotnosti ustreznega podzakonskega akta, ki ga navaja drugi odstavek 130. člena ZDR-1, sprejele tudi številne kolektivne pogodbe dejavnosti, kot npr. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2015 in nadalj.), Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 77/2017 in nadalj.), Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 101/2015 in nadalj.). Ne gre za primer neposredne uporabe Uredbe, temveč za dogovore strank kolektivne pogodbe.