Ta standard se uporablja pri knjigovodskem razvidovanju, obračunavanju in razkrivanju stroškov materiala in uporabljenih storitev. Obravnava:
a) razvrščanje stroškov materiala in storitev;
b) pripoznavanje stroškov materiala in storitev;
c) začetno računovodsko merjenje stroškov materiala in storitev;
č) razkrivanje stroškov materiala in storitev.
Povezan je s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) 4, 9, 14 in 21.
Standard (poglavje B) je treba brati skupaj z opredelitvijo ključnih pojmov (poglavjem C), pojasnili (poglavjem Č) ter Uvodom v Slovenske računovodske standarde in Okvirom SRS-jev (2024).
12.1. Stroški materiala so cenovno izraženi potroški neposrednega materiala in tistega dela materiala, na katerega se nanašajo posredni proizvajalni stroški ter posredni stroški nabavljanja, prodajanja in splošnih služb. Stroški storitev so stroški, ki se ne štejejo kot stroški materiala, amortizacije ali dela.
12.2. Stroški materiala in storitev se razvrščajo po izvirnih vrstah. Podrobnejšo razčlenitev določi organizacija sama. Njihovo razčlenjevanje po namenskih skupinah se ureja pri obračunavanju celote stroškov.
12.3. Vnaprej vračunani stroški materiala in storitev se obravnavajo kot stroški materiala ali storitev v smislu tega standarda, čeprav se bo šele kasneje izvedel odtok sredstev (gospodarskih virov) v zvezi z njimi, ki organizaciji omogočajo gospodarske koristi.
12.4. Odloženi stroški materiala in storitev, ki ostajajo med aktivnimi časovnimi razmejitvami, se ne štejejo kot stroški materiala in storitev v smislu tega standarda.
12.5. Stroški dajatev, ki niso vezane na plače, in stroški obresti se štejejo kot stroški storitev v širšem pomenu. Med stroški storitev v širšem pomenu so tudi stroški štipendij in šolnin, povezanih s poslovanjem organizacije, ter podobni stroški.
12.6. Stroški materiala in storitev se lahko skladno z izbrano metodo vrednotenja zadržujejo v vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov, preden se pojavijo med odhodki in vplivajo na poslovni izid posameznega obračunskega obdobja.
12.7. Stroški materiala in storitev se pripoznavajo na podlagi listin, ki dokazujejo porabo materiala oziroma prejem storitev v povezavi z opravljanjem dejavnosti.
12.8. Znižanje vrednosti zalog materiala na njihovo čisto iztržljivo vrednost ne poveča izkazanih stroškov materiala, ampak prevrednotovalne poslovne odhodke v zvezi z zalogami.
12.9. Stroški materiala, ki se pred porabo zadržuje v zalogah, se izkazujejo v zneskih, ki so pred nastankom potroškov materiala oblikovali vrednost zalog. Odvisni so od metode, ki se uporablja za določanje cen pri knjiženju njihove porabe: metode zaporednih cen (fifo) ali metode tehtanih povprečnih cen. Če se uporabljajo stalne cene materiala, se pri porabi obračuna ustrezni del odmikov, stroški pa se izkazujejo v zneskih, ustreznih izbrani metodi. Uporabljeno metodo je treba pojasniti.
12.10. Stroški materiala, ki se pred uporabo ne zadržujejo v zalogah, se izkazujejo v dejanskih zneskih ob nabavi takega materiala. To velja tudi za stroške storitev.
12.11. Ocenjeni znesek vnaprej vračunanih stroškov materiala in storitev se izkazuje v postavkah, v katerih bi se sicer izkazovali istovrstni dejanski zneski stroškov materiala in storitev. Kasneje obračunani dejanski zneski se krijejo v breme ustreznih postavk pasivnih časovnih razmejitev.
12.12. Stroški rezervacij za kritje prihodnjih stroškov materiala in storitev se obravnavajo kot posebna vrsta stroškov, razen rezervacij za pokojnine, jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi, ki se obravnavajo kot stroški dela. Kasneje obračunani dejanski zneski se krijejo neposredno v breme ustreznih rezervacij.
12.13. Če se pri letnem popisu materiala ugotovijo presežki ali primanjkljaji, za katere ni nihče osebno odgovoren, presežki zmanjšujejo do tedaj pripoznane stroške, primanjkljaji pa jih povečujejo.
12.14. Organizacije, ki niso zavezane reviziji, morajo razkrivati samo zakonsko določene informacije in podatke o stroških materiala in storitev, preostale organizacije pa morajo izpolniti tudi zahteve po razkrivanju v skladu s tem standardom. Ta razkritja so predpisana za vse pomembne zadeve. Naravo in stopnjo pomembnosti opredeli organizacija v svojih aktih.
12.15. V tem standardu sta uporabljena izraza, ki ju je treba razložiti in opredeliti.
a) Stroški materiala so stroški surovin, osnovnega in pomožnega materiala ter kupljenih polproizvodov, delov, goriva in maziva. S stroški surovin so mišljeni stroški materiala, ki izhaja iz kmetijstva, gozdarstva ali rudarstva. Posebni stroški materiala so stroški porabljene energije.
b) Stroški storitev so stroški prevoznih storitev, proizvajalnih stopenj, ki jih opravijo drugi, komunalnih storitev, telekomunikacijskih storitev, najemnin, zavarovalnih premij, storitev plačilnega prometa in podobni stroški, v širšem pomenu pa tudi stroški dajatev, ki niso odvisne od poslovnega izida in niso povezane s plačami, ter tudi stroški obresti. Med stroški storitev so prav tako stroški po pogodbah o delu, pogodbah o avtorskem delu oziroma stroški storitev iz drugih pravnih razmerij, razen iz delovnega razmerja, nastali s fizičnimi osebami.
12.16. Obresti se praviloma takoj obravnavajo kot finančni odhodki. Lahko pa se tudi vštevajo v vrednost opredmetenih osnovnih sredstev, neopredmetenih sredstev, naložbenih nepremičnin ali proizvodov in nedokončane proizvodnje.
12.17. V nasprotju s teoretično opredelitvijo stroškov, po kateri je kot stroške mogoče obravnavati le zneske, ki se upravičeno pojavljajo pri nastajanju in razpečevanju poslovnih učinkov, se po tem standardu kot stroški lahko obravnavajo tudi tako imenovani izjemni stroški, čeprav jih ni mogoče vštevati v vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje ter se pojavljajo takoj med odhodki. Iz opredeljevanja stroškov so izločeni le zneski, ki se pojavijo pri znižanju vrednosti zalog na čisto iztržljivo vrednost, ker so neposredno prevrednotovalni popravek v okviru poslovnih odhodkov.
12.18. Stroški razvijanja, ki se dolgoročno ne razmejujejo, se obravnavajo po ustreznih izvirnih vrstah. To velja tudi za stroške vzdrževanja, oglaševanja in reprezentance, če so vanje všteti lastni proizvodi oziroma znotraj organizacije opravljene storitve.
12.19. Stroški najemnin so pri najemniku posebna vrsta stroškov storitev le pri poslovnem najemu, če se organizacija odloči, da v skladu s SRS-jem 1.61 poslovnih najemov ne pripoznava kot sredstva. V vseh drugih primerih najema se zaradi vštevanja najemnine v vrednost tako pridobljenih opredmetenih osnovnih sredstev v tej zvezi pojavljajo amortizacija in finančni odhodki.
12.20. Ta standard je sprejel Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo na svoji seji 15. novembra 2023. K njemu sta dala soglasje minister, pristojen za finance, in minister, pristojen za gospodarstvo. Organizacije, ki imajo poslovno leto enako koledarskemu, ga začnejo uporabljati 1. januarja 2024, preostale organizacije pa prvo poslovno leto, ki se začne po tem datumu.
Organizacije z dnem začetka uporabe tega standarda prenehajo uporabljati SRS 12 – Stroški materiala in storitev (2016).