Pravica do povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja izhaja iz ZDR-1, ki določa, da zaposlenemu pripada plačilo za delo, prav tako pa mu pripadajo tudi povračila stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1) in drugi prejemki iz delovnega razmerja (131. in 132. člen ZDR-1). Zakon namreč določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov:
ZDR-1 določa tudi pravico zaposlenih do dveh prejemkov iz delovnega razmerja, gre za:
Navedenim pravicam se ni možno odpovedati.
|
SODNA PRAKSA:
VDSS sodba Pdp 1021/2015:
»Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.«
|
Glede višine povračil stroškov ZDR-1 določa, da se višino povračil stroškov v zvezi z delom lahko določi:
ZDR-1 povračil stroškov natančneje ne ureja, vsebuje pa določbe glede odpravnine ob upokojitvi in glede regresa za letni dopust. Določbe ZDR-1 glede regresa za letni dopust se v javnem sektorju uporabljajo, če posebni zakon ali kolektivna pogodba vprašanj v zvezi s tem ne ureja oziroma če posebni zakon tega ne ureja drugače.
|
SODNA PRAKSA:
VSRS Sodba VIII Ips 26/2022:
Višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v obravnavni zadevi vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Namreč za toženo stranko ni niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti morebitne primerljive in zato uporabljive druge kolektivne pogodbe, prav tako pa ni neposredno uporabljivega podzakonskega predpisa. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.
|
Glede odpravnine ob upokojitvi ZDR-1 (132. člen) določa, da če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se bo upokojil, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.
V zvezi z odpravnino ob upokojitvi ZDR-1 določa še:
POMEMBNO:
|
V javnem sektorju je odpravnina ob upokojitvi za javne uslužbence urejena v kolektivnih pogodbah dejavnosti in poklicev, natančneje v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, Uradni list RS, št. 80/18.
Aneksi določajo, da odpravnina pripada ob odhodu v pokoj in pravice do odpravnine ne vežejo na število let dela pri delodajalcu, kar pomeni, da javni uslužbenec, ki se upokoji, prejme odpravnino ob upokojitvi ne glede na to, koliko časa je bil zaposlen pri delodajalcu v javnem sektorju.
|
ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora biti regres delavcu izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta.
Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Glede določanja sorazmernega dela letnega dopusta in regresa je treba upoštevati določbe ZDR-1 (130. in 161. člen).
Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.
Za javni sektor velja, da se regres za letni dopust izplača v višini minimalne plače praviloma pri izplačilu plače v juniju, če ni med vlado in sindikati javnega sektorja drugače dogovorjeno. Če pride do drugačnega dogovora glede višine regresa za letni dopust (da je višji od minimalne plače ali je izplačan v različni višini glede na uvrstitev javnih uslužbencev v plačni razred), se tak dogovor uredi v aneksu h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki se objavi v Uradnem listu RS.
POMEMBNO:
|
Določbe ZDR-1 glede izrabe letnega dopusta in glede sorazmernega dela letnega dopusta in sorazmernega dela regresa za letni dopust veljajo tudi v javnem sektorju, razen če poseben zakon ali kolektivna pogodba ne določa drugače.
V javnem sektorju je zato treba vedno upoštevati tudi področne predpise in kolektivne pogodbe oziroma dogovore med vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, če se dogovorijo tudi glede regresa za letni dopust.
|
Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno, kot to določa ZDR-1 (134. člen) v členu, ki ureja plačilni dan in izplačilo plače. Plačo se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, in sicer se plačo izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. ZDR-1 ureja tudi kraj in način izplačila plače (135. člen) in določa, da se plačo, povračila stroškov v zvezi z delom in druge prejemke delavca izplačuje v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca.
Glede izplačila plače, povračil stroškov in drugih prejemkov v javnem sektorju je treba opozoriti še na 2. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 88/21, ki ureja izplačilni dan in določa, da se plače, nadomestila plač, povračila stroškov in drugi prejemki javnim uslužbencem izplačujejo najmanj enkrat mesečno za pretekli mesec. Dan izplačila plače, nadomestil plač, povračil stroškov in drugih prejemkov je najkasneje 10. dan v mesecu, razen pri proračunskih uporabnikih, ki za obračun in izplačilo plač uporabljajo MFeRAC, pri katerih je izplačilni dan najkasneje 10. delovni dan, vendar ne kasneje kot 15. koledarski dan v mesecu.
Člene z enako vsebino vključujejo tudi nekateri drugi aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti, prav tako objavljeni v Uradnem listu RS, št. 88/21.
Povračila stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja se izplačuje na naslednji način:
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, 61/08, 99/09 – ZIPRS1011, 3/13, 81/16, 11/22, 96/22, 105/22 – ZZNŠPP, 149/22 in 106/23), ki velja za neposredne uporabnike državnega proračuna, pa v 200. členu ureja izplačila stroškov v zvezi s službenimi potovanji in določa:
ZDR-1 določa (prvi odstavek 36. člena), da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.
Navedena določba torej zavezuje zaposlenega, da delodajalcu sporoča podatke oziroma spremembe podatkov, ki vplivajo na povračilo stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja. Ta določba je lahko tudi podlaga za uvedbo postopka zoper zaposlenega, če delodajalec ugotovi, da zaposleni ni sporočil spremembe podatkov in si je s tem pridobil materialno korist (na primer sprememba bivališča pri uveljavljanju stroškov prevoza na delo in z dela).
Tudi Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/06 in 50/23) v 14. členu določa, da delodajalec vodi evidence o zaposlenih delavcih, ki se jih začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi. Delavec mora delodajalcu prijaviti spremembe osebnih podatkov iz točke a) 13. člena tega zakona v osmih dneh po nastanku spremembe.
|
SODNA PRAKSA:
VDSS sodba Pdp 29/2015:
»Tožnica je huje kršila obveznost iz delovnega razmerja, ko je podala lažno izjavo glede kraja, iz katerega naj bi se vozila na delo in z dela, čeprav je v resnici na delo večinoma prihajala iz drugega naslova. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi 36. člen ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člen ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.«
VDSS Sodba Pdp 775/2016:
»Tožena stranka ni vedela, da tožnik na delo prihaja iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu tožnika, zato mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zaradi česar ji je nastala škoda v višini razlike potnih stroškov, ki jih je tožniku izplačala in potnih stroškov, do katerih je bil tožnik dejansko upravičen. S tem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.«
VDSS sodba Pdp 203/2016:
»Tožnik je na delo prihajal z naslova C. in se na ta naslov vračal, ne da bi toženo stranko o tem obvestil, tožena stranka pa mu je v tem obdobju izplačevala prevozne stroške glede na naslov, ki ga je tožnik sporočil toženi stranki kot naslov, s katerega naj bi prihajal na delo in z dela. Tožnik o spremembi naslova tožene stranke ni obvestil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev, ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je delal na oddelku, kjer so razpolagali z zaupnimi podatki, zato bi moral uživati zaupanje vodstva, vendar se je zaupanje vanj zaradi opustitve obveznosti sporočanja podatka o bivališču in posledično neutemeljeno izplačanih prevoznih stroškov porušilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.«
VDSS Sodba Pdp 897/2017:
»Tožnik na delo in z dela ni prihajal z naslova, ki ga je sporočil toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne dolžnosti: obveščanja iz 36. člena ZDR-1 in upoštevanja navodil delodajalca iz 34. člena ZDR-1, da je to storil naklepoma, poleg tega ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, podan pa je tudi drug pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.« |
V javnem sektorju so povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja urejeni za javne uslužbence in tudi za funkcionarje, in sicer za javne uslužbence s kolektivno pogodbo in uredbo (stroški na službenem potovanju v tujini), za funkcionarje pa z zakonom in uredbo.
Bistveni predpisi (razen ZDR-1) in kolektivne pogodbe, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja v javnem sektorju, so naslednji:
V javnem sektorju se glede povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od 1. junija 2012 uporabljajo aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev.
Do konca novembra 2022 je povračila stroškov za funkcionarje urejal ZUJF. Od 1, decembra 2022 pa skladno z 8. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-AA), Uradni list RS, št. 139/22, do uveljavitve zakona, ki bo uredil povračila stroškov in druge prejemke funkcionarjev, pripadajo funkcionarjem povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom v skladu s tem zakonom. Povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom pripadajo funkcionarjem v enaki višini in pod enakimi pogoji, kot to velja za javne uslužbence.
Za razumevanje ureditve je treba opredeliti še:
Funkcionarji oziroma posamezne funkcije sodijo v plačno skupino A in so določene v Prilogi 3 ZSPJS, kjer so funkcije uvrščene v plačne razrede, javni uslužbenci pa so razvrščeni v plačnih skupinah od B do J. Upoštevaje navedeno torej direktorji iz plačne skupine B sodijo med javne uslužbence in se zanje tudi glede povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja uporablja določbe kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev.
POMEMBNO
|
Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Uradni list RS, št. 87/97, 9/98, 48/01, 61/05, 71/06, 78/06, 79/06, 3/07, 62/07, 64/07, 66/07, 5/08, 19/08, 24/08, 67/08, 71/08, 3/09, 57/09, 4/10, 57/10, 3/11, 57/11, 3/12, 6/12, 40/12, 8/13) JE v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUJF z dnem uveljavitve ZUJF za javni sektor prenehal veljati.
To pomeni, da ta zakon za javni sektor od 1. junija 2012 ne velja več, zato se za javni sektor tudi ne uporabljajo višine povračil stroškov (na primer regres za prehrano med delom), ki jih na podlagi tega zakona v Uradnem listu objavlja minister, pristojen za delo.
ZSPJS-AA je razveljavil določbe ZUJF, ki so urejale povračila stroškov in druge prejemke za funkcionarje. Od 1. decembra 2022 pripadajo funkcionarjem povračila stroškov in drugi prejemki v enaki višini in pod enakimi pogoji, kot to velja za javne uslužbence.
|
Od začetka uporabe aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, ki so bili sklenjeni po sprejemu ZUJF, to je od 1. junija 2012 naprej, javnim uslužbencem pripadajo povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki v skladu s temi aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev v javnem sektorju. Pri tem pa je treba upoštevati tudi, da navedeni aneksi določajo, da se glede povračil stroškov in drugih prejemkov za javne uslužbence, ne glede na določbe o povračilih stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov javnih uslužbencev iz posameznih kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, od začetka veljavnosti teh aneksov (torej od 1. junija 2012) uporablja določbe teh aneksov. določeno.
POMEMBNO:
|
Povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja so za javne uslužbence urejeni v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, ki so bili sklenjeni od maja 2012 naprej in objavljeni v Uradnem listu RS, št. 40/12, 46/13, 80/18, 88/21 in 136/22.
|
ZSPJS-AA v prvem odstavku 11. člena določa, da z dnem uveljavitve tega zakona v Zakonu za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 96/12 – ZPIZ-2, 104/12 – ZIPRS1314, 105/12, 25/13 – odl. US, 46/13 – ZIPRS1314-A, 56/13 – ZŠtip-1, 63/13 – ZOsn-I, 63/13 – ZJAKRS-A, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 101/13 – ZDavNepr, 107/13 – odl. US, 85/14, 95/14, 24/15 – odl. US, 90/15, 102/15, 63/16 – ZDoh-2R, 77/17 – ZMVN-1, 33/19 – ZMVN-1A, 72/19 in 174/20 – ZIPRS2122) prenehajo veljati 164., 166., 167., 168., 169., 170., prvi in drugi odstavek 171. člena, 172., 173., 174., 175., 176., 177., 178., 179., 180. in 181. člen.
Za funkcionarje in tudi za javne uslužbence torej še vedno velja 165. člen ZUJF, ki ureja določanje in izplačevanje povračil stroškov in drugih prejemkov, in sicer določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu zaposlenemu ne glede na določbe splošnih aktov in kolektivnih pogodb ne sme določiti povračil stroškov v zvezi z delom in prejemkov iz delovnega razmerja v drugačni višini, kot to določa ZUJF.
ZUJF tako 165. členu določa, da če delodajalec ugotovi, da so bili zaposlenemu določeni in izplačani višji zneski povračila stroškov oziroma višji prejemki iz delovnega razmerja, kot bi mu pripadali, obvesti zaposlenega, ki je dolžan vrniti preveč izplačane zneske. Delodajalec in zaposleni se dogovorita o načinu vrnitve preveč izplačanih zneskov, in sicer je treba skleniti pisni dogovor, ki vsebuje znesek, ki ga mora zaposleni vrniti, in način vrnitve (vračilo v enkratnem znesku ali dogovor o vračanju v več obrokih). ZUJF ne določa, v kakšnem času mora zaposleni vrniti preveč izplačane zneske, zato je to predmet dogovora, vendar pa mora delodajalec poskrbeti, da so sredstva vrnjena, če bi prišlo na primer do prenehanja delovnega razmerja zaposlenega. Če se delodajalec in zaposleni v enem mesecu od pisnega poziva delodajalca ne dogovorita o vrnitvi, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem.
ZUJF določa tudi, da se v primeru, če je določba o višini prejemka in povračilu stroškov v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu določena v nasprotju z ZUJF, uporablja določbe tega zakona kot sestavni del pogodbe, odločbe ali sklepa, kar izhaja tudi iz 165. člena ZUJF.
V zvezi s 165. členom ZUJF in problematiko vračanja preveč izplačanega povračila stroškov prevoza na delo in z dela pa je Ministrstvo za javno upravo upoštevaje sodno prakso izoblikovalo stališče, ki je dostopno tudi na spletni strani MJU (https://www.gov.si/teme/povracila-stroskov-in-drugi-osebni-prejemki/), da določba 165. člena ne izključuje uporabe 191. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631, v nadaljevanju: OZ), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.
Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Pdp 234/2018 zavzelo stališče, da iz vsebine 165. člena ZUJF ne izhaja, da bi le-ta izključeval uporabo določil OZ ter da to, da 165. člen ZUJF izrecno ne napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava, ne pomeni, da izključuje njihovo uporabo. Delodajalec tako ne more, kadar izplača stroške prevoza na delo in z dela, čeprav ve, da jih ni dolžan izplačati ali jih ni dolžan izplačati v višini, kot jih dejansko izplača, zahtevati vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, razen če si pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče je v navedeni sodbi zavzelo tudi stališče, da delodajalec odgovornosti za preplačilo ne more prevaliti na javnega uslužbenca, ki se je zanesel na pravilnost izplačila. Enaki stališči je sodišče zavzelo tudi v sodbi Pdp 309/2018.
V sodbi Pdp 348/2018 pa je sodišče poleg stališča, da delodajalec odgovornosti za preplačilo ne more prevaliti na javnega uslužbenca, ki se je zanesel na pravilnost izplačila, izpostavilo še, da je obračun in izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela stvar delodajalca. Sodišče je namreč že v sodbi Pdp 529/2017-1 zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan in ima vse možnosti za to, da delavcu pravilno obračuna prejemke iz delovnega razmerja. V skladu s tretjim odstavkom 170. člena ZUJF namreč resničnost podatkov iz izjave nadzira delodajalec v skladu z ZDR-1 oziroma z ZJU. Zaposleni pa mora na zahtevo delodajalca predložiti dokumente, ki dokazujejo dejstva, navedena v izjavi. Delodajalec je tako dolžan preveriti vsako izjavo oziroma dopolnitev, ki jo poda posamezni javni uslužbenec, in povračilo stroškov prevoza na delo in z dela obračunati in izplačati na podlagi preverjene izjave.
Glede na vse navedeno in upoštevajoč sodno prakso, ki se je izoblikovala glede vračila preveč izplačane plače (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 256/2016, sodba VIII Ips 120/2017) je stališče, da delodajalec ni dolžan zahtevati vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Delodajalec tako ne more zahtevati vračila preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, ko je za previsoko izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela odgovoren sam, ker na primer ni preveril izjave.
V primerih računalniške ali računske pomote (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 267/2010) pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je izplačal nekaj, kar je vedel, da je dolžan, zato ima delodajalec pravico zahtevati vračilo preveč izplačane stroške prevoza na delo in z dela. Prav tako lahko delodajalec zahteva preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela v primerih pomote, kot izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 377/2018. Če je bila javnemu uslužbencu pravilno določena višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela, dejansko pa je prišlo do napake pri obračunu stroškov prevoza na delo in z dela, mora javni uslužbenec vrniti preveč izplačane stroške prevoza na delo in z dela. Zmota pri plačilu nedolga je namreč eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. V tem primeru je dolžan po 190. členu OZ tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, tj. javni uslužbenec, prejeto vrniti, če je mogoče, sicer pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi.
Odločilnega pomena pri odločanju, ali je delodajalec dolžan zahtevati vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, je torej:
Po stališčih, zavzetih v sodni praksi, ni mogoče šteti, da je delodajalec (pogodbena stranka) vedoma izplačal nekaj, kar ni bil dolžan, če je to storil pomotoma, čeprav ni bil dovolj skrben. Le če se je delodajalec (plačnik) zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzele pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, delodajalec kot plačnik nima pravice zahtevati preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela nazaj, saj je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil z izplačilom preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje pa je izključeno v primeru, ko delodajalec (plačnik) ob izplačilu zmotno meni, da mora izplačati stroške prevoza v takšni višini (tj. da obstoji dolg), ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.
V letu 2013 so bili v javnem sektorju ponovno sklenjeni aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS, št. 46/13), ki se jih uporablja od 1. junija 2013 in ki v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki iz delovnega razmerja določajo še nekaj posebnosti, in sicer:
Navedena ureditev je ugodnejša za javne uslužbence, člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov posameznih aneksov h kolektivnim pogodbam poklicev in dejavnosti. Za izplačilo višje jubilejne nagrade ali solidarnostne pomoči mora delodajalec prejeti predlog oziroma zahtevo sindikata, ki hkrati potrdi, da je javni uslužbenec njegov član.
V letu 2021 so bili sklenjeni in v Uradnem listu RS, št. 88/21, objavljeni aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, določajo drugačno, ugodnejšo ureditev glede izpolnjevanja pogoja za izplačilo solidarnostne pomoči v povezavi z višino osnovne plače javnega uslužbenca. Vsi aneksi v enakem besedilu določajo, da ne glede na drugi odstavek 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/13) je član reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, upravičen do izplačila višje solidarnostne pomoči po prvem odstavku 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/13), če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer iz 4. točke 40. člena KPND, ne presega oziroma ne bi presegala višine 140 odstotkov minimalne plače. V primeru požara in naravne nesreče, kot jih določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, omejitve iz prejšnjega stavka ne veljajo.
Določba torej pomeni, da je treba pri preverjanju pogoja za izplačilo solidarnostne pomoči glede višine osnovne plače v povezavi z minimalno plačo upoštevati 140 odstotkov minimalne plače, če gre za člana reprezentativnega sindikata, ki je podpisal aneks v 2021.
POMEMBNO:
|
Spremembe aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev v 2018 niso vplivale na pravico članov reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksov v letu 2013, oziroma na pravico članov reprezentativnih sindikatov, ki so naknadno pristopili k tem aneksom, do višje jubilejne nagrade in do višje solidarnostne pomoči ter višjega kriterija za ugotavljanje pravice do solidarnostne pomoči.
Enako velja glede aneksov iz 2021, ki urejajo solidarnostno pomoč ter določajo, da se pri preverjanju pogojev glede višine osnovne plače v primerjavi z minimalno plačo upošteva 140 odstotkov minimalne plače.
Aneksi iz 2021 določajo tudi, da določbe aneksov iz 2013, ki določajo višjo jubilejno nagrado in višjo solidarnostno pomoč za člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksa v 2021, še vedno veljajo.
|
Splošna pravila glede uveljavljanja pravice do posameznih povračil stroškov in drugih prejemkov so naslednja:
Pravno podlago za ugotavljanje in izplačevanje povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerje predstavljajo zakon (ZDR-1, ZSPJS-AA), uredba oziroma kolektivne pogodbe dejavnosti in poklicev. Konkretno to pomeni:
Če delodajalec v javnem sektorju meni, da ne obstaja konkretna kolektivna pogodba, ki bi jo lahko glede na svojo dejavnost [1]uporabil za javne uslužbence, uporabi Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji.
Povračila stroškov na službenem potovanju v tujino za javni sektor ureja posebna uredba, to je Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 76/19, 180/20 in 116/21) .
POMEMBNO:
|
Za določanje pravic javnim uslužbencem glede povračil stroškov in drugih prejemkov se ne uporablja Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/2, 114/21 in 87/22), saj so povračila stroškov in drugi prejemki urejeni v kolektivnih pogodbah.
Ta uredba namreč določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se teh v skladu 44. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9(12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 63/16 in 69/17) ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.
Navedeno uredbo se torej uporablja za davčno obravnavo, saj določa višine povračil stroškov, do katerih se teh povračil ne všteva v davčno osnovo.
|
Kot že navedeno, funkcionarjem skladno z ZSPJS-AA pripadajo povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja v enaki višini in pod enakimi pogoji, kot to velja za javne uslužbence.
Javnim uslužbencem pripadajo povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja v skladu s sklenjenimi aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev v višini in pod pogoji, kot to določajo veljavni aneksi
|
Ti aneksi urejajo naslednja povračila stroškov in druge prejemke:
· regres za prehrano, · nadomestilo za ločeno življenje, · povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, · povračilo stroškov na službenem potovanju v državi, · kilometrino za uporabo last nega avtomobila, · jubilejno nagrado, · solidarnostno pomoč, · odpravnino ob upokojitvi in · terenski dodatek.
|
Višine povračil stroškov in drugih prejemkov, razen regresa za prehrano med delom, se od leta 2012 do leta 2021 niso spreminjale oziroma usklajevale. Edina sprememba glede višine se torej od leta 2012 izvaja v zvezi z zneskom regresa za prehrano med delom, ki se ga usklajuje vsakih šest mesecev z rastjo cen prehrambnih izdelkov, in sicer na podlagi podatkov Statističnega urada RS. Ugotovitveni sklep o višini regresa za prehrano se je do januarja 2021 objavljal v Uradnem listu RS, od julija 2021 pa se višina regresa za prehrano objavlja na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo.
Povračila stroškov in drugi prejemki so v vseh aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev urejeni enako za javni sektor.
Pregled veljavnih višin povračil stroškov in drugih prejemkov objavimo ločeno vsakih 6 mesecev, ker se zneski spreminjajo.
Tudi regres za letni dopust se praviloma ureja z aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, in sicer v primerih, ko višina regresa za letni dopust v javnem sektorju ni enaka višini minimalne plače oziroma ko vsi javni uslužbenci ne prejmejo regresa za letni dopust v enaki višini oziroma v višini minimalne plače.
POMEMBNO
|
Višine povračil stroškov in drugih prejemkov ter pogoji za izplačilo so od 1. decembra 2022 na podlagi ZSPJS-AA enaki za funkcionarje in javne uslužbence, na kar je treba biti pozoren predvsem v državnih organih in občinah, kjer funkcionarji izvršujejo funkcijo.
|
V nadaljevanju je pojasnjena ureditev povračil stroškov in drugih prejemkov za javne uslužbence. Skladno z ZSPJS-AA do ureditve povračil stroškov in drugih prejemkov z zakonom velja enaka ureditev za funkcionarje.
Regres za prehrano med delom pomeni povračilo stroškov prehrane med delom in trenutno znaša za javne uslužbence 6,90 evra[2] (stanje april 2024). Pripada javnemu uslužbencu za dan prisotnosti na delu, pri čemer se kot dan prisotnosti na delu šteje, če javni uslužbenec dela najmanj s polovičnim delovnim časom dnevno.
Glede na to, da v javnem sektorju javni uslužbenci opravljajo delo v različnih oblikah delovnega časa, aneksi vsebujejo tudi določbe glede načina določanja regresa za prehrano za primere drugačne razporeditve delovnega časa, in sicer:
Če pa javni uslužbenec v določenem mesecu dela preko polnega delovnega časa (nadure), mu za vsakih izpolnjenih osem ur dela preko polnega delovnega časa pripada znesek regresa za prehrano. Določba izhaja iz dejstva, da javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa potem, ko izpolni dnevno delovno obveznost, pri čemer pa ZDR-1 določa najvišje možno število ur preko polnega delovnega časa, in sicer:
Če pa javni uslužbenec opravlja delo preko polnega delovnega časa na dan, ko sicer nima delovne obveznosti, je treba upoštevati določbo aneksa, po kateri javnemu uslužbencu pripada regres za prehrano, če dela najmanj s polovičnim delovnim časom dnevno.
V javnem sektorju je glede dela preko polnega delovnega časa treba upoštevati tudi določbe področnih zakonov, ki lahko drugače urejajo časovne omejitve glede dela preko polnega delovnega časa.
Skladno s 144. členom ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.
Določeni javni uslužbenci opravljajo delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in v okviru tega imajo določena referenčna obdobja. Tudi to posebnost je treba upoštevati pri določanju regresa za prehrano, seveda ob upoštevanju določb aneksa.
Aneks ureja tudi primere, ko ima javni uslužbenec zagotovljeno brezplačno prehrano med delom. V tem primeru ima javni uslužbenec možnost izbire med izplačilom regresa za prehrano ali koriščenje brezplačne prehrane, pri čemer se koriščenje brezplačne prehrane in izplačilo regresa za prehrano izključujeta. Če je cena zagotovljene prehrane nižja od zneska regresa za prehrano, javnemu uslužbencu pripada izplačilo razlike do višine zneska regresa za prehrano.
POMEMBNO:
|
V zvezi z brezplačno prehrano je treba opozoriti, da ZUJF v delu, kjer ureja povračila stroškov in druge prejemke, ne velja več.
Regres za prehrano za javne uslužbence je urejen v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, zato je treba upoštevati določbo kolektivne pogodbe, ki velja za delodajalca, po kateri ima javni uslužbenec pravico do izbire.
|
V zvezi z regresom za prehrano je treba upoštevati, da ta javnemu uslužbencu ne pripada, če:
|
SODNA PRAKSA:
VDSS Sodba Pdp 30/2020:
Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju.
|
Nadomestilo za ločeno življenje pomeni nadomestilo stroškov stanovanja in v letu 2024 mesečno znaša 169,45 evra. Pripada javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo več kot 70 kilometrov izven kraja bivališča svoje ožje družine in živi ločeno od ožje družine.
Ožja družina je za primer nadomestila za ločeno življenje opredeljena v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev. Kot ožja družina pa se šteje:
Pri nadomestilu za ločeno življenje se bistvena sprememba nanaša na ukinitev dela stroškov prehrane, torej nadomestilo za ločeno življenje vsebuje le nadomestilo stroškov stanovanja. Prav tako je drugače urejena pravica do nadomestila za ločeno življenje, in sicer je treba upoštevati, da:
|
SODNA PRAKSA:
Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala svoje delo v drugem kraju. Zato ji pravica do nadomestila za ločeno življenje na podlagi 167. člena ZUJF in 4. člena Aneksa h KPND ne pripada in je zahtevek tožnice za nadomestilo za ločeno življenje od 1. 12. 2016 pravilno zavrnjen.
|
Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od naslova stalnega ali začasnega bivališča oziroma naslova, s katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo, do naslova, kjer javni uslužbenec opravlja delo, po najkrajši varni poti, če ta razdalja, upoštevaje tudi pešpoti, znaša več kot 2 kilometra. Glede na spremenjene določbe aneksov, ki urejajo povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, je treba posebej opozoriti na naslednje:
POMEMBNO:
|
Razlaga Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 58/22):
Povračilo stroškov prevoza po prvem in drugem odstavku 5. člena, po prvem odstavku 6. člena ter po prvem odstavku 7. člena Aneksa h KPND: Prvi in drugi odstavek 5. člena ter prvi odstavek 6. člena Aneksa h KPND je treba razumeti tako, da se javnemu uslužbencu, ki to navede v pisni izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela iz prvega odstavka 7. člena Aneksa h KPND, povrnejo stroški prevoza na delo in z dela z različnih naslovov, tj. naslova stalnega bivališča ali naslova začasnega bivališča, s katerih javni uslužbenec dejansko prihaja na delo oziroma kamor odhaja z dela in na njih zakonito prebiva v skladu zakonom, ki ureja prijavo prebivališča, ne glede na število prihodov s posameznega naslova bivališča in odhodov na posamezen naslov bivališča. Če se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela z naslova, ki ni stalno ali začasno bivališče, je upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela s tega naslova, in sicer za dneve, ko se na delo in z dela dejansko vozi s tega naslova in le, če je ta naslov bližje delovnemu mestu kot naslovu stalnega oziroma začasnega bivališča. Prvi odstavek 7. člena Aneksa h KPND je treba razumeti tako, da mora javni uslužbenec, ki v pisni izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela navede dva ali več naslovov, s katerih prihaja na delo in z dela, navesti tudi podatek o tem, kolikokrat in na katere dneve prihaja na delo z določenega naslova oziroma se vrača z dela na določen naslov.
Razlaga torej določa, da je treba prvi in drugi odstavek 5. člena ter prvi odstavek 6. člena Aneksa h KPND razumeti tako, da se javnemu uslužbencu, ki to navede v pisni izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jo določa prvi odstavek 7. člena Aneksa h KPND, povrnejo stroški prevoza na delo in z dela z različnih naslovov, in sicer z naslova stalnega bivališča ali naslova začasnega bivališča, s katerih javni uslužbenec dejansko prihaja na delo oziroma kamor odhaja z dela in na njih zakonito prebiva v skladu zakonom, ki ureja prijavo prebivališča, ne glede na število prihodov s posameznega naslova bivališča in odhodov na posamezen naslov bivališča.
Če se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela z naslova, ki ni stalno ali začasno bivališče, je upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela s tega naslova, in sicer za dneve, ko se na delo in z dela dejansko vozi s tega naslova in le, če je ta naslov bližje delovnemu mestu kot naslov stalnega oziroma začasnega bivališča.
Javni uslužbenec, ki v pisni izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela navede dva ali več naslovov, s katerih prihaja na delo in z dela, mora navesti tudi podatek o tem, kolikokrat in na katere dneve prihaja na delo z določenega naslova oziroma se vrača z dela na določen naslov. Ti podatki so potem podlaga za obračun stroškov prevoza na delo in z dela. |
Kot povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se javnem uslužbencu za najkrajšo varno pot prizna kilometrina v višini 10 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za vsak polni kilometer razdalje, vendar ne manj kot 30 evrov. Pri obračunu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se javnemu uslužbencu se upošteva število prihodov na delo in odhodov z dela. Navedena določba pomeni, da je treba ugotoviti razdaljo od naslova bivališča do naslova delovnega mesta in zračunati število kilometrov za cel mesec, pri tem pa upoštevati dneve prisotnosti. Če je bil javni uslužbenec prisoten cel mesec, se število polnih kilometrov množi s številom dni prisotnosti, nato pa množi s 10 odstotkov cene bencina in če je ta znesek nižji od 30 evrov, javnemu uslužbencu pripada 30 evrov, če je višji, pa dobljeni znesek.
Glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela torej velja:
Pri ugotavljanju razdalje je treba upoštevati:
Mesečna višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne more znašati več, kot znaša višina minimalne plače za mesečno delovno obveznost, razen če je bil javni uslužbenec premeščen, prevzet na podlagi zakona ali je po odločitvi oziroma volji delodajalca sklenil pogodbo o zaposlitvi v drugem kraju. Če mora javni uslužbenec zaradi potreb delovnega procesa, izrednega dogodka oziroma zaradi dela zunaj redno predvidenega razporeda priti na delo večkrat, kot je število delovnih dni, se mu za te prihode in odhode povrne stroške prevoza, ne glede na omejitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela z minimalno plačo.
Če je organiziran ali zagotovljen brezplačni prevoz, oziroma če delodajalec zagotovi brezplačni prevoz na delo in z dela, javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne pripada.
Če javni uslužbenec opravlja delo v več krajih, se mu za razdaljo med temi kraji prizna kilometrino v višini 10 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.
Če ima javni uslužbenec v uporabi službeno stanovanje, se povračilo stroškov prevoza obračuna od naslova v kraju službenega stanovanja. Če javni uslužbenec zavrne dodelitev službenega stanovanja, se mu ne glede na način obračuna stroškov prevoza iz tega člena obračunajo in povrnejo stroški prevoza od naslova dodeljenega službenega stanovanja oziroma naslova, s katerega se dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji naslovu opravljanja dela. Za zavrnitev službenega stanovanja se ne šteje zavrnitev stanovanja, ki ga je delodajalec dodelil javnemu uslužbencu na podlagi njegove vloge ali prijave na razpis za dodelitev stanovanja, razen če je bil javni uslužbenec predhodno seznanjen s konkretnim stanovanjem, za katerega se prijavlja na razpis in ki mu je dodeljeno, ter je bil seznanjen s posledicami odklonitve dodeljenega stanovanja. Javnemu uslužbencu, ki je zavrnil dodelitev službenega stanovanja, se obračunavajo in povrnejo stroški prevoza od dodeljenega službenega stanovanja, dokler je to stanovanje primerno glede na določbe zakona, ki ureja stanovanjsko področje, in bi ga glede na osebne okoliščine (npr. zdravstveno stanje, invalidnost, število družinskih članov) ali objektivne okoliščine (npr. stanje stanovanja, njegova uporabnost) dejansko lahko uporabljal.
Javni uslužbenec poda pisno izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Izjava vključuje naslednje podatke:
Vsako spremembo podatkov iz 1., 2., 3. in 7. točke izjave mora javni uslužbenec v osmih dneh sporočiti pristojni službi delodajalca, pri čemer je javni uslužbenec dolžan sporočiti resnične podatke, delodajalec pa odgovoren za pravilen obračun in izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Ne glede na navedeno pa obveznost obveščanja izhaja tudi iz 36. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.
Aneksi ne vsebujejo vzorca izjave, zato si jo lahko delodajalci pripravijo sami, vsebovati pa mora vse podatke, ki jih določa aneks, prav tako pa je smiselno zahtevati, da javni uslužbenec k izjavi priloži tudi izpis iz daljinomera, iz katerega je razvidna razdalja, ki je podlaga za obračun stroškov prevoza na delo in z dela.
Podatek o najvišji ceni bencina je skladno z določbami aneksov h kolektivnim pogodbam objavljen na spletni strani MJU: https://www.gov.si/teme/povracila-stroskov-in-drugi-osebni-prejemki/.
POMEMBNO
|
Stroški prevoza na delo in z dela se javnemu uslužbencu povrnejo kot kilometrina v višini 10 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za vsak polni kilometer razdalje. Izjemoma je možno povrniti stroške nakupa imenske mesečne vozovnice, za kar mora javni uslužbenec mesečno predložiti dokazilo o nakupu. Kombinacija kilometrine in javnega prevoza skladno z aneksi ni možna. Podatek o ceni bencina za izračun kilometrine objavlja ministrstvo, pristojno za upravo, vsak mesec na svoji spletni strani. Glede določitve kraja, od katerega javnemu uslužbencu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z delo, velja, da je kraj, iz katerega se javni uslužbenec vozi na delo in z dela, kraj bivališča oziroma kraj, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližje delovnemu mestu. Stroški prevoza na delo in z dela se ugotavljajo in obračunavajo skladno z ureditvijo v aneksu h kolektivni pogodbi, ki velja za delodajalca.
|
Pojasnilo glede sodne prakse:
Priložena sodna praksa se nanaša na ureditev, ki je veljala do junija 2021, saj nove sodne prakse glede na spremenjeno ureditev še ni. Ne glede na to pa so nekateri primeri sodne prakse smiselno uporabni tudi glede ugotavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela.
|
VDSS Sodba Pdp 190/2018:
»Določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja prebivališča do delovnega mesta, se tolmači na način, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen.«
VDSS Sodba Pdp 612/2016:
»Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.«
VSRS sodba VIII Ips 199/2014:
»Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo 5. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ko je štelo, da se lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem.«
VDSS Sodba Pdp 565/2020:
Tako ZDR‑1 kot KP dejavnosti določata, da delavcu v vsakem primeru pripadajo stroški prevoza na delo in z dela, ne glede na to, kakšen način prevoza uporablja, seveda pa pripadajo v predpisani višini.
|
Zakon in kolektivna pogodba določata, da se javnemu uslužbencu povrne stroške, nastale na službenem potovanju, na katerega je javni uslužbenec napoten z nalogom za službeno potovanje. Opredeljeno je tudi službeno potovanje, in sicer se za službeno potovanje šteje potovanje, na katerega je napoten javni uslužbenec, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo.
Kot stroške na službenem potovanju v Republiki Sloveniji se šteje:
Javni uslužbenec ima pred pričetkom službenega potovanja pravico do akontacije stroškov za službeno potovanje, razen v primerih, ko tega ne omogočajo veljavni predpisi. Torej je treba možnost plačila akontacije stroškov preveriti za posamezno dejavnost v predpisih, ki urejajo financiranje oziroma ravnanje z javnimi sredstvi.
Zaposleni lahko za službeno potovanje v Republiki Sloveniji uporabi javni prevoz, službeni avtomobil ali pa tudi lastni avtomobil, če se tako dogovori z delodajalcem in delodajalec lastno vozilo navede v nalogu za službeno pot.
Na službeno potovanje je zaposleni praviloma napoten z nalogom za službeno potovanje, ki je pomembna računovodska listina, ki dokazuje utemeljenost izplačil iz javnih sredstev, zato je treba na njem navesti vse podatke, potrebne za obračun stroškov.
POMEMBNO:
|
Na nalogu za službeno pot je treba navesti:
· ime in priimek javnega uslužbenca, · kraj službenega potovanja, · naloga, ki jo mora na službenem potovanju opraviti, · čas službenega potovanja (začetek in predviden zaključek službene poti, · način potovanja (vrsta prevoza – javni prevoz, službeno vozilo, lastno vozilo).
Nalog za službeno pot je treba opremiti še z drugimi podatki, pomembnimi za pravilno finančno poslovanje delodajalca (na primer zaporedna številka naloga, podatki o delodajalcu,…)
|
Po opravljeni službeni poti je praviloma treba zaključiti nalog za službeno pot in izpolniti čas potovanja ter navesti, ali je bila na službeni poti zagotovljena prehrana, sicer javnemu uslužbencu pripada dnevnica. Pri času službenega potovanja je treba ločiti:
Če pa zaposleni za službeno potovanje uporabi službeni avtomobil, mora imeti nalog za uporabo službenega avtomobila. Tako je na primer skladno z 18. členom Uredbe o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 60/99, 1/04, 62/06 in 116/21) pogoj za uporabo službenega avtomobila izdan veljavni potni nalog na ime upravičenca, ki ga izda predstojnik organa ali oseba, ki jo je predstojnik pisno pooblastil. Upravičenec do uporabe službenih avtomobilov v službene namene je lahko javni uslužbenec in funkcionar, ki je v delovnem razmerju pri upravnem organu, in ki uporablja službeni avtomobil zaradi opravljanja del in nalog v okviru službenih obveznosti. Upravičenec pridobi pravico do uporabe službenih avtomobilov v službene namene z izdajo potnega naloga na ime uporabnika. V potnem nalogu sta opredeljena čas in relacija oziroma območje uporabe službenega avtomobila. Potni nalog se lahko izda uporabniku tudi za daljše časovno obdobje (na primer teden ali mesec dni), vendar mora biti jasno podan namen poti in relacije v tem obdobju.
Stroške za prenočitev se prizna v polnem znesku po priloženem računu za prenočevanje v hotelu, ki ga je predhodno odobril delodajalec. Stroške za prenočišče se povrne tudi brez predloženega računa, in sicer v višini zneska, ki predstavlja 30 odstotkov vrednosti dnevnice za službeno potovanje v Republiki Sloveniji nad 12 ur. V praksi se pogosto za plačilo računa v hotelu uporabi službeno plačilno kartico ali pa je strošek prenočevanja plačan z naročilnico delodajalca, kar pomeni, da javni uslužbenec stroška prenočevanja ne uveljavlja, ampak delodajalcu dostavi le račun oziroma dokazilo o prenočevanju in plačilu.
Od junija 2021 dalje so spremenjene vrste in višine dnevnic za službena potovanja v državi, in sicer aneksi drugače urejajo dnevnice za službena potovanja v Republiki Sloveniji. Ponovno so uvedene tri vrste dnevnic kot povračilo stroškov prehrane na službenem potovanju v Republiki Sloveniji, in sicer:
Višine dnevnic, ki veljajo v letu 2024, so naslednje:
Aneksi določajo tudi, da se dnevnica za službeno potovanje v državi nad 12 ur določi za vsak dan službene odsotnosti, v katerem je javni uslužbenec odsoten več kot 12 ur, pri čemer se dan razume kot čas med 00.00 in 24.00. Ne glede na prejšnji stavek javnemu uslužbencu pripada dnevnica tudi, kadar se službeno potovanje začne v prvem dnevu in se brez prekinitve konča v naslednjem dnevu ter traja skupaj več kot 12 ur, vendar v nobenem od obeh dni ne traja več kot 12 ur.
Nespremenjena ostaja ureditev za primere, ko ima javni uslužbenec na službenem potovanju poravnano celotno prehrano v ceni druge storitve ali pa mu prehrano poravna organizator. V tem primeru nima pravice do dnevnice.
V primeru, da ima javni uslužbenec na službenem potovanju zagotovljene brezplačne obroke, se za zagotovljeni brezplačni zajtrk odšteje 20 odstotkov, za brezplačno kosilo oziroma večerjo pa za vsak obrok 40 odstotkov vrednosti dnevnice. Navedeno je treba upoštevati glede na trajanje službene poti, kar pomeni, da se na primer pri službenem potovanju v trajanju nad 12 ur upoštevajo trije obroki.
Vsi aneksi v enakem besedilu določajo tudi, da se dnevnica in regres za prehrano izključujeta.
Glede na to, da aneksi opredeljujejo službeno pot v trajanju nad 12 ur, je v besedilu aneksa povzeta vsebina razlage, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 49/2016 in 35/2017 in se je nanašala na razlago Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji – KPND (Uradni list RS, št. 40/12), na 9. člen tega aneksa glede opredelitve dnevnice za službeno potovanje v državi. Upoštevaje navedeno torej razlaga ni več aktualna.
Bistvena sprememba pri uporabi lastnega avtomobila v službene namene je višina kilometrine. Določena je samo ena višina kilometrine, ki znaša 30 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer. Opozoriti velja tudi, da aneksi v primeru uporabe lastnega vozila v službene namene določajo kot povračilo stroškov samo kilometrino v višini 30 odstotkov cene bencina in nobenih drugih povračil v zvezi z uporabo lastnega vozila v službene namene.
Uporaba lastnega avtomobila v službene namene je izjemoma mogoča samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem ali na podlagi potnega naloga, če drugače ni možno opraviti službene poti oziroma rednega dela. Če je javnemu uslužbencu v službene namene odobrena uporaba lastnega avtomobila, se mu povrnejo stroški za uporabo lastnega avtomobila v obliki kilometrine na podlagi dogovora ali potnega naloga.
Navedena ureditev torej pomeni, da lahko delodajalec:
Podlaga za izračun razdalje oziroma števila prevoženih kilometrov je lahko daljinomer »google zemljevidi«, ki je v aneksih določen kot daljinomer za ugotavljanje razdalje in števila kilometrov za obračun stroškov prevoza na delo in z dela. Ni namreč utemeljenega razloga, da bi za ugotavljanje kilometrine v primeru uporabe lastnega vozila v služben namene delodajalec v javnem sektorju uporabil drug daljinomer.
Za obračun kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene se za podatek o ceni neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov uporabi najvišja cena bencina, ki je bila poročana Evropski komisiji za pretekli mesec, ki jo za vsak mesec posebej sporoči ministrstvo, pristojno za energijo, ministrstvu, pristojnemu za javno upravo, ki jo objavi na svoji spletni strani. Ta cena se uporablja od prvega dne v mesecu, v katerem je bil podatek objavljen na spletni strani ministrstva, pristojnega za javno upravo.
Glede na to, da gre tudi pri izplačevanju kilometrine za uporabo lastnega vozila v službene namene, za rabo javnih sredstev, mora za potrebe obračuna kilometrine obstajati tudi dokumentacija, na primer:
Povračilo stroškov za službena potovanja v tujino za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, upravah samoupravnih lokalnih skupnosti, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih ter drugih osebah javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, torej za celoten javni sektor, ureja Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 76/19, 180/20 in 116/21).
V zvezi s to uredbo velja opozoriti, da je bila najprej dopolnjena po uveljavitvi ZUJF v juliju 2012, saj je šele ZUJF določil pravno podlago za uveljavitev uredbe za vse zaposlene v javnem sektorju, in takrat je bila določena veljavnost uredbe za celoten javni sektor, tako za javne uslužbence kot tudi za funkcionarje.
Glede na navedene spremembe pa je bilo treba uskladiti celotno uredbo, zato je bila konec leta 2019 sprejeta nova uredba, ki je celovito uredila povračilo stroškov za službena potovanja v tujino in hkrati tudi določila višje dnevnice ter dnevnice uredila drugače.
Uredba določa tudi, da če je zaposleni napoten na službeno potovanje v okviru sodelovanja v programu evropske ali druge mednarodne organizacije, ki financira takšno sodelovanje, se upravičenost in višino povračil ugotavljata na način, ki je določen s pravili te organizacije. V takih primerih namreč praviloma veljajo drugačna pravila, kot je to na primer značilno za projekte tesnega medinstitucionalnega sodelovanja, v katerih javni uslužbenci iz Republike Slovenije sodelujejo skupaj z uslužbenci drugih držav, članic EU, v projektih, s katerimi pomagajo izboljšati delovanje in usposobljenost uprav oziroma uslužbencev v državah, kandidatkah za polnopravno članstvo v EU.
Uredba določa, da je zaposleni upravičen do povračila stroškov za službeno potovanje v tujino, če potuje na podlagi naloga za službeno potovanje. Pomembna določba je določba, ki določa, da je pri načrtovanju službenega potovanja v tujino in pri povračilu stroškov treba upoštevati načelo dobrega gospodarjenja z javnimi sredstvi.
Povračilo stroškov za službeno potovanje v tujino zajema:
Novost v uredbi je tudi določba, po kateri se kot strošek prizna tudi strošek za vinjeto, kar v prejšnji uredbi ni bilo izrecno navedeno. V zvezi s povračilom stroškov za nakup vinjete pa je seveda treba posebej opozoriti, da gre za nakup vinjete za uporabo motornega vozila (lastnega, če je odobrena uporaba ali službenega) v tujini, torej gre za nakup vinjete v drugi državi. Prav tako pa je treba opozoriti, da sedaj uredba namesto računa zahteva dokazila o stroških.
Zneski dnevnic za službena potovanja v posamezne države oziroma mesta so določeni v prilogi, ki je sestavni del uredbe, pri čemer je treba kot posebnost upoštevati, da v primerih, ko je dnevnica določena za konkretno mesto, velja znesek dnevnice, določen za konkretno mesto, ne glede na znesek dnevnice, ki je določen za državo, v kateri to mesto je. Uredba določa nekaj pravil glede obračuna stroškov službenega potovanja v tujino, in sicer:
Če je v nalogu za službeno potovanje določeno, da se za službeno potovanje v tujino uporabi lastno motorno vozilo, se zaposlenemu povrnejo stroški v višini 30 odstotkov cene litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov za prevoženi kilometer (sprememba glede višine kilometrine uveljavljena v juliju 2021). Upoštevati pa je treba, da uredba določa, da je uporaba lastnega vozila za službeno potovanje v tujino mogoča izjemoma, če drugače ni možno opraviti službene poti, kar se navede v nalogu za službeno pot.
Za obračun kilometrine se za podatek o ceni neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov uporabi najvišja cena bencina, ki je bila poročana Evropski komisiji za pretekli mesec. Podatek o najvišji ceni neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov za vsak mesec posebej sporoči ministrstvo, pristojno za energijo, ministrstvu, pristojnemu za javno upravo, ki jo objavi na svoji spletni strani.
Ta cena se uporablja od prvega dne v mesecu, v katerem je bil podatek objavljen na spletni strani ministrstva, pristojnega za javno upravo.
Uredba določa tudi dnevnice za službena potovanja v tujino, in sicer:
Dnevnice, ki veljajo za državo, v katero javni uslužbenec službeno potuje, se obračuna za celoten čas trajanja službenega potovanja, ki se izračuna v urah od datuma in ure začetka potovanja do datuma in ure, ko se službeno potovanje zaključi. Na tej podlagi se najprej ugotovi število celih dnevnic za vsakih 24 ur potovanja, za preostanek ur pa se dnevnico ugotovi glede na čas potovanja, in sicer:
Pri obračunu dnevnic za službena potovanja v tujino je treba upoštevati tudi primere, ko je bila javnemu uslužbencu zagotovljena brezplačna prehrana oziroma kateri izmed obrokov. Šteje se, da za odsotnost nad 14 do 24 ur pripadajo trije obroki prehrane, za odsotnost nad 8 do 14 ur dva obroka in za odsotnost nad 6 do 8 ur en obrok. Pri tem je treba upoštevati:
Višine dnevnic za posamezne države oziroma mesta so določene v Prilogi uredbe, pri čemer je treba opozoriti, da so veljavni zneski, ki veljajo od 1. januarja 2021.
Stroške za prenočišče na službenem potovanju v tujino se povrne v višini plačanega hotelskega računa upoštevaje načelo dobrega gospodarjenja z javnimi sredstvi, kar pomeni, da je treba pri izbiri hotela upoštevati več ponudb in izbrati ustrezno oziroma cenovno primerno možnost. Stroške prenočitve pa se povrne v višini plačanega hotelskega računa, če:
Stroške za prevoz na službenem potovanju v tujino se obračunava v višini stroškov za prevoz s prevoznim sredstvom, določenim v potnem nalogu, na podlagi vozovnice ali računa.
Na podlagi predloženega računa se obračuna tudi druge prevozne in preostale stroške, ki nastanejo pri službenem potovanju v tujino, zlasti:
Zaposlenemu se na podlagi predloženega računa povrnejo stroški za plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike:
Zaposlenemu se lahko po predhodnem dogovoru z osebo, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, povrne plačilo premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini v obsegu kritja v višini osnovne zavarovalne vsote, razen v primerih, ko je zaradi pridobitve poslovnega vizuma potrebna določena vrednost minimalnega zavarovalnega kritja. Če je zaposleni vključen v skupinsko (kolektivno) zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini, se stroški premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini ne povrnejo. Pri tem se smiselno upošteva zavarovanje za tisto območje, kamor spada država potovanja.
Če zaposleni pogosto potujejo, se zanje sklene skupinsko (kolektivno) zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini.
Za službeno potovanje v tujino se lahko izplača upravičencu akontacijo v višini predvidenih stroškov, ki morajo biti v nalogu za službeno potovanje natančno razčlenjeni. Akontacijo za predvidene stroške se zaposlenemu izplača v skladu s predpisom, ki ureja izvrševanje proračuna, pri čemer pa se akontacijo izplača le v primeru, če potovanje vključuje prenočevanje. Akontacije se ne izplača, če upravičenec iz neupravičenih razlogov ni predložil obračuna predhodnih službenih potovanj v predpisanem roku ali ni poravnal obveznosti iz predhodnih službenih potovanj (pomeni, da ni na primer vrnil razlike med izplačano akontacijo in dejanskimi stroški službene poti).
Pri službenih potovanjih v tujino pa uredba izrecno določa, da nalog za službeno potovanje, ki mora biti izdan v pisni obliki, podpisuje oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, oziroma druga pooblaščena oseba. Izjemoma se lahko v nujnih primerih odredi službeno potovanje tudi ustno, telefonsko ali v elektronski obliki. V takem primeru se pisni nalog izda najkasneje v dveh dneh, ko je upravičenec odšel na službeno potovanje. Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, upoštevaje veljavnost uredbe za celoten javni sektor, je na primer: direktor, ravnatelj ali drug poslovodni organ, župan, načelnik upravne enote, minister).
Obračun stroškov, nastalih na službenem potovanju v tujino, mora zaposleni predložiti naslednji dan po končanem službenem potovanju, najpozneje pa v sedmih dneh po končanem potovanju. Javni uslužbenec, ki je pri delodajalcu oziroma v organizacijski enoti zadolžen za urejanje dokumentacije, povezane s službenimi potmi, mora celotno dokumentacijo ter morebitni ostanek sredstev predložiti finančni službi v roku sedmih dni po prejemu obračunov. Obračun se izvede na podlagi dokazil o stroških, iz katerih je možno ugotoviti namen in višino stroškov. Ta dokazila je treba priložiti nalogu za službeno potovanje, na katerem so obračunani potni stroški.
Poročilo o opravljenem službenem potovanju je treba predložiti pristojnemu zaposlenemu naslednji dan po končanem službenem potovanju, najpozneje pa v sedmih dneh po končanem potovanju.
Javnemu uslužbencu pripada jubilejna nagrada, ki v letu 2024 znaša:
Jubilejno nagrado se izplača javnemu uslužbencu ob izplačilu plače v naslednjem mesecu po izpolnitvi pogojev. Kot delovna doba, ki mora biti izpolnjena za pridobitev jubilejne nagrade, šteje delovna doba, ki jo je javni uslužbenec izpolnil pri delodajalcih v javnem sektorju in delovna doba pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe.
Kolektivne pogodbe oziroma aneksi ne določajo, da bi bilo treba delovno dobo, ki je pogoj za pridobitev pravice do jubilejne nagrade, pri delodajalcih v javnem sektorju izpolniti v neprekinjenem trajanju. To pomeni, da je pogoj za izplačilo jubilejne nagrade možno izpolniti tudi, če je prišlo do prekinitve delovnega razmerja v javnem sektorju in nato do ponovne zaposlitve v javnem sektorju.
POMEMBNO:
|
Glede jubilejne nagrade je treba upoštevati še, da aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklice, sklenjeni v letu 2013, določajo, da javnemu uslužbenci pripada jubilejna nagrada le v primeru, če je za posamezen jubilej še ni prijel pri delodajalcu v javnem sektorju. To pomeni, da v javnem sektorju ni možno prejeti jubilejne nagrade na primer za 20 let delovne dobe v javnem sektorju, če je javni uslužbenec pri delodajalcu v JS že prejel jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe.
|
Kot delovna doba, ki se upošteva pri preverjanju pogoja za izplačilo jubilejne nagrade, se šteje:
Glede opredelitve delodajalcev v javnem sektorju je treba upoštevati 10. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/21) in anekse h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, Uradni list RS, št. 88/21, ki vsi v enakem besedilu določajo, da se kot delodajalec v javnem sektorju za potrebe ugotavljanja izpolnjevanja pogoja za pridobitev pravice do jubilejne nagrade šteje:
Kot delovna doba, ki se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja do pravice do jubilejne nagrade, šteje tudi delovna doba, ki jo je javni uslužbenec izpolnil pri mednarodni organizaciji, v kateri se je zaposlil s podporo Republike Slovenije.
Skladno z aneksom so torej, upoštevaje ZJU in ZSPJS ter ZUJF, delodajalci v javnem sektorju:
Glede delodajalcev, ki po vsebini in statusu ustrezajo delodajalcu v javnem sektorju, kot ga opredeljujeta ZJU in ZSPJS, pa je treba za obdobje pred uveljavitvijo obeh zakonov oziroma za obdobje pred nastankom samostojne države Republike Slovenije upoštevati subjekte, ki ustrezajo po vsebini nalog (zdravstveni domovi, šole, bolnišnice, knjižnice, visokošolski zavodi).
Upoštevati je treba tudi, da so na primer društva pravne osebe zasebnega prava in ne sodijo v javni sektor, prav tako med delodajalce v javnem sektorju ni možno uvrstiti nekdanjih družbeno političnih organizacij (glej sodbo).
Glede delovne dobe, izpolnjene pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe, pa je treba upoštevati, da se kot izpolnitev pogoja za pridobitev pravice do jubilejne nagrade upošteva pri preverjanju pogojev od junija 2021 dalje. Javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoj za izplačilo jubilejne nagrade z upoštevanjem delovne dobe pri delodajalcih v javnem sektorju in pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe (na primer na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanje, socialnega varstva) od junija 2021, se jubilejna nagrada izplača v naslednjem mesecu po izpolnitvi pogoja.
V zvezi z upoštevanjem delovne dobe pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe, je bila sprejeta tudi razlaga KPND, ki je sicer uredila ravnanje v primerih, ko so javni uslužbenci ob uveljavitvi aneksov v juniju 2021 izpolnjevali pogoj za izplačilo jubilejne nagrade, vendar pa je vsebina razlage uporabna tudi pri nadaljnjem ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izplačilo jubilejne nagrade (na primer, da se upošteva le tista delovna doba, ki jo je javni uslužbenec dopolnil v času trajanja in izvajanja koncesijske pogodbe).
Razlaga Aneksa h KPND, Uradni list RS, 172/21:
Delovna doba pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe, ki se po šestem odstavku 10. člena tega aneksa upošteva za pridobitev pravice do jubilejne nagrade:
Šteje se, da izpolnjuje pogoj za pravico do jubilejne nagrade tudi javni uslužbenec, ki je na dan začetka veljavnosti aneksa h KPND (Uradni list RS, št. 88/21; v nadaljnjem besedilu: aneks) v delovnem razmerju in v skladu s šestim odstavkom 10. člena tega aneksa izpolnjuje ali presega zahtevano delovno dobo za posamezni jubilej. Jubilejna nagrada se javnemu uslužbencu izplača ob izplačilu plače v naslednjem mesecu po objavi te razlage.
Javnemu uslužbencu iz prejšnjega odstavka pripada jubilejna nagrada le, če je za posamezni jubilej še ni prejel v javnem sektorju oziroma pri koncesionarju, ki opravlja dejavnost v mreži javne službe.
Kot delovna doba pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe, se šteje tista delovna doba, ki jo delavec dopolni v času trajanja in izvajanja koncesijske pogodbe.
Glede pravice do jubilejne nagrade je treba upoštevati še določbe aneksov iz leta 2013, ki določajo, da članu reprezentativnega sindikata, podpisnika aneksa, pripada za 20 odstotkov višja jubilejna nagrada, kar izrecno izhaja tudi iz aneksov iz Uradnega lista RS, št. 88/21. Vsi aneksi v enakem besedilu, kot ga vsebuje sedmi odstavek 10. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 88/21, določajo, da je ne glede na prvi odstavek 10. člena aneksa, ki določa višine jubilejnih nagrad, javni uslužbenec upravičen do višje jubilejne nagrade skladno s 4. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/13).
Zahtevo za izplačilo višje jubilejne nagrade na predlog člana vloži sindikat. Če zahteva za višjo jubilejno nagrado ni vložena pravočasno in tako delodajalec nima podatka o članstvu javnega uslužbenca v reprezentativnem sindikatu, ki je podpisal aneks h kolektivni pogodbi, ki velja za tega delodajalca, je najbolj primerno, da delodajalec izplača jubilejno nagrado v osnovni višini, razliko v višini 20 odstotkov pa ob naslednji plači po vložitvi zahteve.
POMEMBNO:
|
Delovna doba, ki se jo upošteva za jubilejno nagrado, je delovna doba v delovnem razmerju. Upošteva se koledarska leta ne glede na to, ali javni uslužbenec dela polni ali krajši delovni čas.
O višini izplačila jubilejne nagrade v primeru, ko ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, je razpravljala tudi Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS in ugotovila, da razlaga ni potrebna, ker je višina jubilejne nagrade nominalno določena, izraz »delovna doba« pa nesporen.
|
|
SODNA PRAKSA VDSS sodba Pdp 1445/2014: »ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije) in SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva) nista bili osebi javnega prava v smislu določbe 154. člena ZUJF (po kateri v javni sektor spadajo državni organi, uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi, javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti). ZSMS in SZDL sta bili družbenopolitični organizaciji, zato jih ne glede na način financiranja ni mogoče šteti za delodajalca v javnem sektorju, kar pomeni, da tožnica ni upravičena do jubilejne nagrade za30 let delovne dobe in je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njeno izplačilo.«
VDSS Sodba Pdp 172/2021:
»Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju.« |
Solidarnostna pomoč je urejena aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev.
Glede solidarnostne pomoči je treba upoštevati naslednje:
Določen je tudi rok, v katerem lahko javni uslužbenec vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči, in sicer je to 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil zahtevo zmožen vložiti. Prav tako je določen rok za sindikat, in sicer zahtevo za izplačilo višje solidarnostne pomoči vloži sindikat, na predlog člana, v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti predlog.
Javnemu uslužbencu pripada solidarnostna pomoč ob pogojih, ki jih določajo aneksi iz leta 2012, 2013 in 2021, v naslednjih primerih:
V zvezi z naravnimi nesrečami je treba pojasniti, da je pojem naravne nesreče opredeljen v Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 51/2006-UPB1 in 97/10). Naravne nesreče so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Za naravno nesrečo se šteje tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesreč, ki jih povzročijo žled, pozeba, suša, neurje, toča ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci.
Navedeni primeri so pojasnjeni v razlagah Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Prav tako obstaja Razlaga 101. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v povezavi s 13. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 40/12), iz katere izhaja, da obstajajo v veljavi tako primeri kot razlage kolektivne pogodbe glede solidarnostne pomoči.
Praktični primer:
Razlaga 101. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v povezavi s 13. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 99/13):
Dodatno pa je treba pojasniti kriterij glede osnovne plače, po katerem se presoja upravičenost do solidarnostne pomoči. Osnovna plača je skladno s 13. točko 2. člena ZSPJS tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate v posameznem mesecu. V osnovni plači je všteto tudi napredovanje javnega uslužbenca ali funkcionarja. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZSPJS pa se znesek osnovne plače določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz veljavne plačne lestvice, kar pomeni, da se upošteva vrednost plačnega razreda, ki ga je imel javni uslužbenec, ki se ga primerja z višino minimalne plače, kjer je treba upoštevati znesek minimalne plače za delo s polnim delovnim časom.
To pomeni, da je treba primerjati vrednost plačnega razreda, v katerega je uvrščen javni uslužbenec, in višino minimalne plače. To primerjavo se za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči uporabi v vseh primerih, tudi takrat, ko na primer javni uslužbenec dela s krajšim delovnim časom. Primerja se namreč osnovno plačo za delo v polnem delovnem času in minimalno plačo, prav tako določeno za delo s polnim delovnim časom.
Kot že rečeno, zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči je treba vložiti v roku 60 dni od nastanka primera oziroma 60 dni od trenutka, ko je upravičenec zmožen vložiti predlog. Zahtevo vloži javni uslužbenec oziroma sindikat na njegov predlog, če gre za višjo solidarnostno pomoč za člana reprezentativnega sindikata, podpisnika aneksa h kolektivni pogodbi, ki velja za delodajalca.
Za javne uslužbence se preverja izpolnjevanje pogoja za izplačilo solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni takrat, ko je javni uslužbenec iz tega razloga odsoten tri mesece ali več.
|
SODNA PRAKSA:
VSRS Sodba VIII Ips 126/2013:
»Pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja, ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov. Pri tem ni pomembno, če in ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila ta dogodek.
VSRS Sodba VIII Ips 211/2015:
»Ker Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji s svojo določitvijo pravice do solidarnostne pomoči ne daje jasnega odgovora na vprašanje poteka trimesečnega obdobja, je treba smiselno uporabiti pravila civilnega prava.
VSRS Sodba VIII Ips 105/2017:
»Upoštevanje sorazmernega dela delovnega časa za priznanje pravice iz delovnega razmerja ne predstavlja nedovoljenega razlikovanja, tudi če gre za invalida, ki za polovični delovni čas prejema plačo, za preostali čas pa invalidsko pokojnino.
VDSS sklep Pdp 324/2018:
»Avtonomija strank pri sklepanju kolektivnih pogodb pri delodajalcih negospodarskega sektorja ni neomejena. Omejena je tako z zakoni kot s kolektivnimi pogodbami na višji ravni. Ne gre za nedopustno omejitev kolektivnega dogovarjanja. Posamezni delodajalec iz javnega sektorja s svojo kolektivno pogodbo ne more solidarnostne pomoči urediti drugače kot določajo kogentni predpisi.
VSRS Sodba VIII Ips 50/2019:
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks), ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.
VDSS Sodba Pdp 72/2021:
Tožnik je zahtevek, ki ga je 28. 11. 2019 podal toženi stranki zaradi elementarne nesreče (poškodb stanovanjske hiše zaradi neurja s točo 7. 7. 2019), podal po izteku roka 60 dni, določenega v tretjem odstavku 13. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, zato mu solidarnostna pomoč ne gre.
|
Glede odpravnine ob upokojitvi v javnem sektorju je treba upoštevati določbe kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev. Za funkcionarje in za javne uslužbence velja enako, odpravnina je urejena v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev iz leta 2018, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 80/18.
Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev iz decembra 2018 določajo, da odpravnina ob odhodu v pokoj znaša:
Navedena ureditev pomeni:
Javnemu uslužbencu se kot odpravnina izplača znesek, ki je zanj ugodnejši.
Javnemu uslužbencu, ki se upokoji in mu je delodajalec financiral dokup delovne dobe, pripada razlika do višine odpravnine, če so bila sredstva za dokup nižja od odpravnine.
Če javni uslužbenec po upokojitvi ponovno sklene delovno razmerje pri delodajalcu v javnem sektorju, mu ob ponovni upokojitvi odpravnina ne pripada.
Skladno s 198. členom ZDR-1 lahko starejši delavec sklene pogodbo o zaposlitvi oziroma ima pravico, da začne delati s krajšim delovnim časom od polnega na istem ali drugem ustreznem delovnem mestu, če se delno upokoji.
Upoštevaje navedeno se torej lahko javni uslužbenec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine skladno z zakonom, odloči in se delno upokoji, delodajalec pa mu mora omogočiti nadaljevanje dela s krajšim delovnim časom od polnega na istem ali drugem delovnem mestu.
Ob delni upokojitvi javnemu uslužbencu skladno s kolektivno pogodbo, ki velja za delodajalca (aneks iz Uradnega lista RS, št. 80/18) ter upoštevaje tretji odstavek 132. člena ZDR-1 pripada sorazmerni del odpravnine.
Terenski dodatek urejajo aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, Uradni list RS, št. 88/21, in sicer vsi v enakem besedilu za celoten javni sektor.
Javnemu uslužbencu pripada terenski dodatek, kadar je napoten na delo izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja, kjer v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo, in sta mu tam zagotovljena brezplačna prehrana in prenočišče. To izhaja tudi iz Razlage Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 43/2001), ki je v zvezi s terenskim dodatkom določila, da »organizirana prehrana in prenočišče« pomenita zagotovitev brezplačne prehrane in prenočišča delavcu.
Višina terenskega dodatka znaša dnevno 21 odstotkov dnevnice za službeno potovanje v državi, pri čemer se terenski dodatek in dnevnica izključujeta. Glede dnevnice je treba upoštevati, da aneksi iz leta 2021 ponovno uvajajo tri vrste dnevnic, zato je treba pri izračunu višine terenskega dodatka upoštevati višino dnevnice za službeno potovanje v Republiki Sloveniji v trajanju nad 12 ur.
Glede na to, da se terenski dodatek izračuna od zneska dnevnice za službeno potovanje nad 12 ur, mora biti izpolnjen pogoj za to dnevnico. To ob upoštevanju določbe, kdaj zaposlenemu terenski dodatek pripada, pomeni, da mora biti izpolnjen pogoj bivanja izven kraja, kjer zaposleni skladno s pogodbo opravlja delo.
Od uveljavitve aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev junija 2021 je terenski dodatek določen v enaki višini, to je 21 odstotkov dnevnice za službeno potovanje v državi, ki traja nad 12 ur. Pri ugotavljanju pravice do izplačila terenskega dodatka pa je treba upoštevati tudi morebitno dodatno ureditev pogojev za izplačilo v posamezni kolektivni pogodbi, kot na primer v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja, ki v 105. členu določa, da »terenski dodatek predstavlja povračilo stroškov delavcem za prehrano in prenočevanje v času bivanja in dela na terenu, če je terensko delo organizirano izven sedeža podjetja in bivališča delavca. Če traja delo na terenu dlje od treh dni (npr. šola v naravi...) pripada delavcem terenski dodatek, če sta na terenu organizirana hrana in prenočišče (sicer ima pravico do povračila stroškov po potnem nalogu)«. Navedena določba pomeni, da se v primeru, ko pripada terenski dodatek, izplača v višini 21 odstotkov dnevnice za službeno potovanje v državi nad 12 ur, pogoj za izplačilo pa se presoja glede na navedeno vsebino iz kolektivne pogodbe. V zvezi s 105. členom te kolektivno pogodbo pa je treba opozoriti še, da Aneks h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 88/21, v 12. členu določa, da višina terenskega dodatka znaša dnevno 21 odstotkov dnevnice za službeno potovanje v trajanju nad 12 ur.
Vsi aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, Uradni list RS, št, 88/21, v enakem besedilu urejajo usklajevanje zneskov povračil stroškov in drugih prejemkov, in določajo:
Usklajeni zneski so objavljeni na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo. Tako na primer znesek regresa za prehrano ni več objavljen v Uradnem listu kot ugotovitveni sklep o višini regres za prehrano, ampak bo treba podatek o višini regresa za prehrano poiskati na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo, in sicer v začetku januarja za obdobje januar – junij, in v začetku julija za obdobje julij – december.
POMEMBNO:
|
Od julija 2021 dalje je usklajen znesek regresa za prehrano med delom objavljen na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo, in ne več v Uradnem listu RS.
Tudi usklajeni zneski ostalih povračil in prejemkov (nadomestilo za ločeno življenje, dnevnice za službena potovanja v državi, jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči) so objavljeni na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo, in sicer januarja za tekoče leto.
Navedene objave štejejo kot uradne objave in so podlaga za obračun in izplačilo povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. |
[1] Dejavnosti so razvidne iz opredelitve v ustanovitvenih aktih in so določene skladno s standardno klasifikacijo dejavnosti.
[2] Podatek o višini regresa za prehrano se spreminja vsakih šest mesecev. Ker se višina regresa za prehrano usklajuje vsakih šest mesecev, je veljavna višina navedena v Prilogi tega teksta.