V primeru, ko se začnejo v organizaciji pojavljati težave in začnemo razmišljati o morebitnem prenehanju poslovanju moramo narediti,
- diagnozo nastajajoče krize in
- sprejeti ukrepe za ugotovitev vzrokov krize.
Poslovanje z izgubo na daljši rok pomeni, ob zmanjšanju prejemkov glede na poslovanje vezane izdatke, prav tako povečanje likvidnostnih problemov in dodatno poslovanje z izgubo, kar nam zmanjšuje lastniški kapital. Na ta način nas takšno poslovanje pripelje do slabše bonitete in si tako zmanjšujemo možnosti za dodatno preskrbo kapitala ali dolgov.
Krizo lahko prepoznamo po prisotnosti znakov krize, ki jih lahko opredelimo v dve skupini, in sicer med poslovne in organizacijske znake.
Poslovni znaki so:
- naraščajoča izguba
- padanje obsega prodaje
- povečanje zadolženosti
- padec likvidnosti
- znatno zmanjšanje tržnega deleža.
Organizacijski znaki so:
- nestvarne računovodske informacije
- naraščajoči strah poslovodstva
- pospešena fluktuacija dobrih kadrov
- odsotnost strateškega načrtovanja.
Vzroki krize
Vzroki krize poslovanja so od primera do primera različni, vendar jih v splošnem razdelimo v:
- zunanje dejavnike - imajo velik vpliv na organizacijo, če je le-to neprilagodljivo glede novo nastale spremembe in
- notranje dejavnike - vzroki kriz se »v glavnem« skrivajo v sami organizaciji, saj so posledica slabega vodenja, podcenjevanja novo nastalih sprememb v okolju, misleč, da so kratkoročne, reakcijski čas na znake krize je predolg in ko se pojavi se povečajo stroški reševanja iz krize in vzpostavljene so še manjše možnosti uspešnega obvladovanja kriz.
Vrste zunanjih vzrokov so:
- spremembe na trgu
- konkurenčni boj
- spremembe ekonomske politike države, politične spremembe in spremembe zakonodaje
- družbene spremembe
- tehnološke spremembe
Vrste notranji vzrokov so:
- premajhen pomen vizije ali neupoštevanje vizije poslovanja
- nesposobnost opravljanja potrebnih delovnih nalog
- nesposobnost delegiranja določenih nalog (centralizacija ključnih delovnih nalog)
- neusklajenost poslovnih funkcij
- pomanjkanje strokovnega kadra
- pretirana rast podjetja
- stil vodenja.
Vrste vzrokov za stečajev je treba iskati v naslednjih dejavnikih:
- nezadostni lastni viri,
- rast stroškov zaposlenih,
- napake v upravljanju in vodenju,
- zmanjšanje prodaje (izvoza),
- zmanjšanje potrošnje na domačem trgu,
- porast bančnih stroškov,
- pomanjkanje finančnih virov,
- slabo plačevanje kupcev,
- plačilne nesposobnost drugih podjetij,
- napačne odločitve o investicijah.
Diagnoza zorenja krize je sklop analiz, ki naj na temelju določenih opozorilnih znamenj in vzrokov krize poslovodstva pove, koliko je kriza že napredovala. Izvedba in postavitev diagnoze krize je odvisna od velikosti, od faze razvoja do faz, do katerih je kriza napredovala.
Analiza je spoznavna metoda in je sestavljena iz dveh osnovnih faz, kot sta:
- opazovanje in diagnoze.
Predmet opazovanj in diagnosticiranja poslovanja so naslednja področja:
- nabava,
- kadri,
- proizvodnja,
- prodaja,
- finance in
- uspešnost poslovanja (struktura premoženja in poslovni uspeh).
Analiza poslovanja vključuje:
- spremljanje in ocenjevanje nabave,
- spremljanje in ocenjevanje zaposlenih,
- spremljanje in ocenjevanje proizvodnje,
- spremljanje in ocenjevanje prodaje,
- spremljanje in ocenjevanje financiranja,
- spremljanje in ocenjevanje uspešnosti poslovanja.
Potrebno je še narediti:
- analizo organizacije,
- analizo krize s pomočjo kazalnikov in
- določitev stopnjo krize.
Program ukrepov je usmerjen na številna področja poslovanja, vendar se moramo največkrat osredotočiti na štiri področja, kot so:
- prodaja,
- stroški,
- učinkovitost delovnih sredstev in
- plačilna sposobnost.
- prodajna vrednost (cena, količina, popusti),
- načini in oblike trženja (osebni stik s končnimi kupci),
- izbor ključnih vrst blaga in storitev (prodajni asortima),
- kvaliteta in cenovna strategija,
- iskanje naročil pri obstoječih in novih kupcih (povečanje obsega nabav),
- spremembe v prodajnih poteh,
- promocije in motiviranje prodaje,
- tesnejša povezanost prodaje s proizvodnjo.
- pravilna delitev stroškov (fiksni, variabilni, posredni, neposredni,
- prag rentabilnosti,
- zniževanje po vrstah stroškov (strateško, operativno ali oboje skupaj),
- spremembe v tehnologiji in materialih ter storitvah,
- povezovanje z dobavitelji (iskanje novih – mreženje),
- spremljanje nabavnih cen in dogovor o popustih glede na količino,
- varčevanje ipd.
- načrtovanje in krmiljenje proizvodnega procesa v večji učinkovitosti,
- odprava ozkih grl v proizvodnji,
- zagotavljanje ustrezne oskrbe s surovinami, materiali, energijo, storitvami in delovni silo,
- boljše vzdrževanje delovnih sredstev,
- sprememba organizacije proizvodnega dela ipd.
- mesečno in dnevno načrtovanje denarnega toka,
- strožji finančni nadzor (prejemki, izdatki),
- dnevno sodelovanje z prodajo in nabavo,
- sodelovanje z kupci in dobavitelji glede načinov in rokov plačil,
- nadzor nad instrumenti zavarovanja terjatev in obveznosti,
- tesnejše sodelovanje z finančnimi institucijami (iskanje cenejših virov financiranja in oblik zavarovanja),
- dajanje finančnih popustov s pomočjo temeljite analize,
- vzdrževanje čim manjših količin vseh vrst zalog,
- skrajševanje vezave sredstev (koeficienti obračanja),
- učinkovitejša izterjava (ugotavljanje bonitete kupcev),
- povečanje gotovinske prodaje,
- varčevanje,
- zmanjševanje investicijskih izdatkov,
- odprodaja poslovno nepotrebnega premoženja ipd.