Mnogokrat se v praksi pojavljajo dileme glede definicije službene poti, ki jo je treba razumeti skozi tri kriterije:

- kriterij 1 – »vrsta dela zaposlenega«: delo je potrebno za obstoj in opravljanje dejavnosti organizacije in ne predstavlja neposrednega izvajanja storitev organizacije,

- kriterij 2 – »končni uporabnik storitev«: je delodajalec;

- kriterij 3 – »država opravljanja službene poti«: organizacija ne konkurira drugim organizacijam na domačem ali tujih trgih.

Zaposleni imajo pravico do povračila stroškov, ki so nastali na službeni poti, kot so:

- dnevnice (povračilo stroškov prehrane glede na število ur, koliko traja službena pot) in

- drugih stroškov, ki so dokazljivi z računi (nočitev, cestnine, vinjete, parkirnine, tunelnine ipd.).

Pojavljajo se vprašanja, kako obravnavati ure službene poti, ki presegajo obvezno dnevno osem urno obveznost zaposlenega ? ZDR-1 in kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti ne določajo pravila o načinu priznavanja delovnega časa zaposlenega med službenim potovanjem. Službena pot, ki traja dalj časa, kot je polni delovni čas na določen dan, je treba priznati, da je zaposlen v celoti izpolnil svojo delovno obveznost. V takšnem primeru je potreben dogovor do koriščenja prostih ur ali plačilu nadur (Kolektivna pogodba, Podjetniška pogodba, interni sklepi). V praksi se tako lahko pojavijo številni primeri, ko niti delodajalec niti delavec natančno ne vesta, koliko traja dejanski delovni čas delavca v času službenega potovanja. Priporočamo, da se višek ur vodi v posebni evidenci, katere potem delavec koristi v skladu z dogovorom.