Terjatev je na premoženjskopravnih in drugih razmerjih zasnovana pravica zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kakšnih stvari ali da opravi kako stvar.
Slovenski računovodski standardi obravnavajo naslednje poslovne terjatve:
- terjatve do kupcev prodanih proizvodov in blaga ter opravljenih storitev,
- terjatev do dobaviteljev za dane predujme,
- terjatve do države, kot je npr. vstopni davek na dodano vrednost, za priznane podpore in za plačane akontacije davkov,
- terjatve do zaposlenih, kot so npr. akontacije potnih stroškov in odškodninske obremenitve,
- terjatve, ki izhajajo iz finančnih naložb in so povezane s finančnimi prihodki, kot so terjatve za obresti, dividende in deleže v dobičku.
Glede na vsebino lahko zasledimo v strokovni literaturi delitev terjatev na poslovne in finančne.
Glede na rok zapadlosti pa v kratkoročne poslovne terjatve in dolgoročne terjatve, ki zapadejo v plačilo v času, ki je daljši od enega leta. Kratkoročne poslovne terjatve pa so tiste, ki zapadejo v plačilo, ki je krajše od enega leta. Med kratkoročne poslovne terjatve uvrstimo tudi tisti del dolgoročnih terjatev, ki so že zapadle in še niso bile plačane ali pa bodo zapadle v plačilo v enem letu po datumu bilance stanja.
Glede na verjetnost plačila oz. neplačila pa terjatve delimo na dvomljive terjatve in sporne terjatve. Pri dvomljivih terjatvah se domneva, da ne bodo poravnane oziroma ne bodo poravnane v celotnem znesku. Ko imamo opravka s spornimi terjatvami, smo največkrat priča sporu med upnikom in dolžnikom, katerega rešitev je predana sodišču.
Terjatve lahko delimo tudi na tiste, ki se nanašajo na pridružena podjetja, skupaj obvladovana podjetja, na konsolidirana odvisna podjetja in druge. Takšne vrste terjatev obravnavamo posebej, predvsem iz razloga sestavljanja skupinskih računovodskih izkazov.
Terjatev lahko ločimo tudi na tiste, ki so rezultat poslovanja s strankami v domači državi, in na tiste, ki so posledica prodaje izdelkov oz. opravljenih storitev strankam v tujini. Takšne terjatve se obravnava posebej zato, ker je v primeru poslovanja s strankami v tujini pri sestavi računovodskih izkazov prihodke v domači valuti treba prevesti v zneske ustrezne tuje valute in obratno.
Slovenski računovodski standardi in Zakon o gospodarskih družbah določata, da je treba ločeno izkazovati:
- terjatve do kupcev in terjatve za nevplačani vpoklicani kapital,
- dolgoročne in kratkoročne terjatve,
- terjatve do pridruženih podjetij in terjatve do drugih podjetij v skupini,
- terjatve do strank v državi in terjatve do strank v tujini,
- terjatve za dane predujme, terjatve v zvezi s finančnimi prihodki in druge poslovne terjatve.
Terjatve se na začetku pripozna v znesku, ki izhaja iz ustreznih listin, in sicer ob predpostavki, da bodo poplačane. Čez čas se lahko terjatve v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom poveča ali zmanjša, kar podjetju v računovodskih izkazih povečuje oziroma zmanjšuje poslovne in finančne prihodke (obresti od terjatev) in to tudi v primeru, ko gre za povečanje oziroma zmanjšanje terjatev po letu njihove pripoznave.
Če knjigovodska vrednost terjatev presega pošteno vrednost terjatve (poplačljivo vrednost), sledi prevrednotenje oziroma oslabitev terjatve. Podjetje na podlagi izkušenj iz preteklosti in pričakovanj za prihodnje obdobje pri terjatvah iz prodaje določi odstotni delež prihodkov od prodaje na kredit, na podlagi tega pa izračuna popravek vrednosti terjatev. Če podjetje ne določi pavšalnega popravka vrednosti terjatev, mora s procesom posamičnih slabitev neposredno določiti zneske, za vrednost katerih je treba zmanjšati posamezne ločene konte. Tako oslabljena terjatev se prek popravka vrednosti izkaže kot prevrednotovalni poslovni odhodek. Če takšno terjatev na koncu tudi odpišemo, se tak odpis pokrije iz oblikovanega popravka vrednosti oziroma se za vrednost razlike izkaže prevrednotovalne poslovne odhodke.
Podjetje mora v letnih računovodskih izkazih med drugim narediti predvsem:
- po posameznih vrstah terjatev je treba opredeliti zavarovane in nezavarovane terjatve do kupcev,
- razkriti računovodske smernice, ki omogočajo pravilno razumevanje bilance stanja oziroma pri večjih in pomembnejših terjatvah tudi smernice za določanje njihove knjigovodske in poštene vrednosti,
- razkriti vsako spremembo v računovodskih usmeritvah, znesek sprememb in razloge za spremembo,
- razkriti popravek bistvene napake,
- terjatve morajo biti ločene glede na rok zapadlosti,
- razkriti terjatve, ki so razporejene po področnih oziroma območnih odsekih,
- če je podjetje v določenem poslovnem letu terjatve prevrednotilo, je treba med drugim razkriti tudi datum prevrednotenja in gibanje pavšalnega popravka terjatev,
- razkriti terjatev do članov uprave, nadzornega sveta in notranjih lastnikov,
- razkriti tiste terjatve, ki se nanašajo na ustavljeno poslovanje,
- za vsako terjatev je na koncu treba razkriti izpostavljenost tveganjem ter obseg in vrste finančnih inštrumentov za varovanje pred tveganji.